Primarni in sekundarni svetlobni viri Opis barvnih dražljajev


download 73.33 Kb.
jenengPrimarni in sekundarni svetlobni viri Opis barvnih dražljajev
Kaca3/3
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Geografi > Dokumen
1   2   3

Kapljični tisk (brizgalni tisk, ink-jet)Za upodabljanje se uporabljajo kapljice tiskarske barve, ki jih naprava brizga in usmerja na tiskovni material. Glede na uporabljeno tehnologijo formiranja, brizganja in usmerjanja kapljic ločimo več tehnologij. Praviloma se tiska neposredno na tiskovni material, uporablja pa se tudi posredni kapljični tisk. Uporablja se mnogo po sestavi različnih tekočih in trdnih tiskarskih barv, izbira tiskovnih materialov pa je skoraj neomejena.
V tehnologiji kontinuiranega toka kapljic (continous flow) se z visokotlačno črpalko ali piezo napravo naredi enakomeren niz enakih kapljic, ki se za upodabljanje v odklonskem tunelu usmerijo na določeno pozicijo tiskovnega materiala, s posebnim lovilcem pa se prestrezajo kapljice, ki jih ne uporabimo za upodabljanje.
Tehnologija kapljic na zahtevo (drop on demand), pri kateri se z uporabo piezo kristala ali miniaturnega grelca naredi kapljico samo, kadar je potrebna za upodabljanje. Termografija (thermo transfer, sublimacija) V toplotnem prenosnem tisku (thermo transfer) se uporabljajo miniaturni grelci, ki omogočajo prenos pigmentnega sloja folije (donor) na tiskovni material. Samo v tej digitalni tiskarski tehniki lahko tiskamo s kovinskimi pigmenti, podobno kot v vročem tisku.
V sublimacijskem tisku se s segrevanjem sloja barvil na foliji (donor) ta selektivno, glede na količino toplote, sublimirajo in prenesejo na posebni premaz tiskovnega materiala, kjer se fiksirajo. Konstrukcija naprave je podobna, kot v toplotnem prenosnem tisku, vendar prenos barvil poteka brez neposrednega kontakta folije s tiskovnim materialom. Flekso tisk Zgodovina razvoja flekso tiska sega v 19. stoletje, ko so iskali poceni in enostavno tehniko za tiskanje manj zahtevnih tiskovin, predvsem etiket, ovojnih papirjev in embalaže. Do 80. let 20. stoletja je veljal za manjvredno tiskarsko tehniko, ki v kakovosti se ne more kosati z ostalimi. Takrat se je z uvajanjem novih tehnologij in glede na zahteve trga pričel uveljavljati sodoben flekso tisk, ki predvsem na področju tiskanja embalaže pomeni resno grožnjo globokemu tisku pri tiskanju folij in laminatov za fleksibilno embalažo, ofset tisku pri tiskanju kartonske embalaže in z neposrednim večbarvnim tiskom valovitega kartona tudi pri izdelavi kakovostne kaširane embalaže, uveljavil pa se je tudi pri tiskanju etiket, predmetov in celo pri tiskanju časopisov v Italiji, Veliki Britaniji in v ZDA.
Tiskovne forme za sodoben flekso tisk so izdelane iz fotopolimerov. Največ se uporabljajo trdne fotopolimerne plošče, debeline 0,76 mm do več kot 6 mm, izjemoma pa tudi tekoči fotopolimeri. Nosilni sloj plošče je praviloma iz poliestra, samo izjemoma se uporabljajo kovinski nosilni sloji. Na nosilnem sloju se nahaja fotopolimerni sloj, zaščiten s tanko folijo, ki ga ščiti pred oksidacijo. Kot kopirna predloga se uporablja stransko pravilni negativ. Po predosvetljevanju odstranimo zaščitno folijo in kontaktno kopiramo negativ. Pri difuznem osvetljevanju fotoplimerni sloj, ki ga sestavljajo monomeri, oligomeri oz. polimeri nizke stopnje polimerizacije, fotoiniciatorji in dodatki polimerizira tako, da nastane utrjen relief. Pri razvijanju raztopimo in odstranimo neutrjen fotopolimerni sloj, zatem pa z dodatnim osvetljevanjem in sušenjem pripravimo tiskovno formo za tiskanje. Z uporabo CtP (Computer to Plate) tehnologije se z neposrednim upodabljanjem maske za kopiranje na površini plošče izognemo uporabi filma. Elastična, fleksibilna plošča je relativno mehka, s trdoto 25 do 65 oShore-A in se dobro prilega površini tudi neravnega ali hrapavega tiskovnega materiala.


Tiskovna forma je pri tiskanju nalepljena na ploščni valj s kompresibilno lepilno folijo. Barvni sistem je zelo preprost. Osnova je anilox valj, katerega površina je v celoti prekrita z rastrom alveol oz. drobnih vdolbin. Odvečno barvo s površine anilox valja odstranjuje rakelj, količina tiskarske barve na odtisu pa je tako odvisna od relativnega specifičnega volumna alveol in je med tiskanjem ne moremo spreminjati.
Tiskarske barve so tekoče. Prvotno so se uporabljale tiskarske barve na osnovi barvil in topil. Pred desetletji je bilo za tiskanje s tiskarskimi barvami na osnovi anilinskih barvil uveljavljeno ime anilinski tisk. Sodobne barve so narejene na osnovi pigmentov, dispergiranih v vezivu in topilu. Kot topilo so lahko uporablja voda, take tiskarske barve pa se uporabljajo predvsem za tiskanje papirjev in kartonov. Tiskarske barve za tiskanje folij in laminatov so najpogosteje izdelane na osnovi organskih topil. Za tiskanje etiket se uporabljajo tudi UV-tiskarske barve.
Tiskovni tlak je v flekso tisku relativno majhen. Kot v ostalih tehnikah visokega tiska deluje samo na površini tiskovnih elementov, zato je v območju majhnih rastrskih tonskih vrednosti relativno velik, ker so površine majhne. Posledica je predvsem močno povečan prirast rastrskih tonskih vrednosti v svetlih tonih, ki ga moramo upoštevati v reprodukcijskem procesu. Zaradi razlik v tiskovnem tlaku se v flekso tisku izogibamo kombinacijam polnega tona in rastrskih reprodukcij na isti tiskovni formi. Pogosto se tiska z neprocesnimi barvami, predvsem pri tisku folij in etiket pa se uporablja tudi različne tehnike prekrivanja ali podlaganja odtisa z belo barvo in različne tehnike lakiranja.

CCD (Charge-Coupled Device) je elektronski element, ki je prevlečen z na svetloboobčutljivo plastjo in ga najdemo v večini sodobnih digitalnih fotoaparatov, kjernadomešča filmski trak. V grafiki ga uporabljamo tudi pri skenerjih za prenos analogneslike v digitalno obliko na računalnik. CCD elementi so lahko linearni oz. trivrstični,kateri se uporabljajo v skenerjih, ali pa dvodimenzionalni oz. ploščati, uporabljani v foto- in videoindustriji. Element vsebuje tudi vezja, ki analogni signal (zajete fotone) iz posameznih točk (angl. pixel) pretvori v digitalno obliko.

Vsi CCD elementi lahko beležijo samo moč osvetlitve, ne pa tudi barve. Za določanje barve potrebujemo

rdeče, zelene in modre filtre (aditivno mešanje primarnih barvnih dražljajev).

CCD vezja imajo zelo visoko integracijsko gostoto, do 5000 elementov na 1mm2, kar

nam pove, koliko fotocelic lahko postavimo skupaj na enem kvadratnem milimetru.

CCD element se uporablja tudi kot pomnilnik v računalnikih, kot zakasnilna vezja,

vedno pogosteje pa tudi za analiziranje svetlobno šibkih astronomskih posnetkov.
Foto občutljiva stran CCD elementa odgovarja le svetlobi, ne pa tudi barvi. Barva je

dodana sliki s pomenom rdečih, modrih in zelenih filtrov, ki prekrivajo vsako točko.

Deluje kot elektronska različica človeškega očesa, zato je tudi razmerje med zelenimi

glede na rdeče in modre filtre dva proti ena (človeško oko je najbolj občutljivo na

rumeno-zeleno svetlobo). Celice tako prepuščajo le določeno barvo, ker pa so razpostavljene

v določenem strateškem vzorcu, lahko računalnik s pomočjo interpolacije

(umetno dodajanje manjkajočih pik na sliki s pomočjo programske opreme) izračuna,

kakšna barva naj bi bila v določeni točki. Pretvorba optične informacije v električni

naboj se vrši po principu fotoefekta (pojav, pri katerem dovolj kratkovalovna svetloba

izbija prevodniške elektrone iz kovin). Pretvorba svetlobne energije v električni tok ne

poteka v sami fotocelici, temveč v posebnem logičnem vezju (vozlišču) tipala CCD. Ko

svetlobni delci, imenovani fotoni, trčijo s silicijevim telesom, sproščajo dovolj energije,

da sprostijo elektrone. Pri tem prevzame energijo svetlobnega kvanta (1 kvant je zelo

zelo majhna količina energije, ki jo ima 1 foton) najslabše vezan elektron v atomu silicija.

Izvrši se notranji fotoelekrični efekt. Kinetična energija najhitrejših izbitih elektronov

je linearno odvisna od frekvence svetlobe. To zvezo lahko najdemo v Einsteinovi

enačbi za fotoefekt, ki povezuje največjo kinetično energijo elektronov, izbitih iz

elekrtonov pri fotoefektu, in frekvenco vpadne svetlobe.

Ko se izvrši fotoefekt, se naboj vsake celice prenese v bralni register (naprava za shranjevanje

električnih nabojev). V bralni register se v istem trenutku predajo naboji vseh

celic v eni vrst. Ko se naboj preda v bralni register in ga nato zapusti, je izbrisan. Vsaka

celica v vrstici je povezana z ustrezno celico v naslednji vrstici in od tod izraz coupled

(prenos). Tako se celotna vrstica prenaša v naslednjo vrstico, dokler vse ne preidejo

preko bralnega registra. Ti signali se nato preko ojačevalnika prenesejo v pretvornik

analognega signala v digitalni signal, seveda z čim manj šuma (pojav, kjer se slika

popači, nastanejo nepravilnosi, kot so npr. tanka črtica na sliki je nejasna, slabo vidna;

če skeniramo bel papir, bomo na ekranu dobili nekoliko temnejši papir). Pomemben faktor

pri ugotavljanju kvalitete končne slike je, kako čisto se prenese signal na pretvornik

analognega signala v digitalni signal. To je približno tako pomembno, kot količina informacij,

ki jo CCD sprejme na začetku.

Za CCD tipala je značilno, da so občutljiva na širokem območju valovnih dolžin, od

modre do skoraj infrardeče.

Slika št. 8 (str. 11) prikazuje premikanje nabojev. Osnovni element klasičnega tipala

CCD, posamezne pike, so razporejene v pravokotno polje. Ko se energija fotonov spremeni

v električne naboje, se le-ti začno po vrsticah premikati navzdol. Na koncu vrstice

je register, ki shrani električne naboje. Iz registra se naboji pomikajo vodoravno, drug za

drugim, v pretvornik _ posebno analogno vezje, ki jih pretvori v različne vrednosti električne

napetosti, odvisne od moči vpadne svetlobe. Na izhodu tipala CCD dobimo zato

analogen signal, ki ga je treba z pretvornikom analognega signala v digitalni signal le še spremeniti v bitne besede, te pa nato urediti v polje _ digitalno sliko, ki jo lahko shranimo

v pomnilnik.

CCD tipalo je relativno velik kos silicija, v katerega je vgrajeno veliko število na svetlobo

občutljivih celic. Fotocelice na CCD elementu so brez barvnih filtrov občutljive

zgolj na moč vpadne svetlobe (so barvno slepe).

Mikroleče so tudi eden izmed pomembnih delov CCD tipala. Te usmerjajo svetlobni

žarek na fotodiodo. Leče so razporejene tako, da so neposredno položene na fotodiode.

Ker pa so tako majhne, vidimo samo gladko površino, ki lomi svetlobo tako, da vidimo

na površju mavrico.

VRSTE CCD TIPAL:

-matrični (izboljšani: Super CCD in Exview HAD CCD )

-linearni
1   2   3

Similar:

A. Opis egzaminu maturalnego

[Naslovnica. Opis: temen vzorec kot iz razkošnih staromodnih tapet...
...

Astronomi


Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
kontak
a.kabeh-ngerti.com
.. Home