Primarni in sekundarni svetlobni viri Opis barvnih dražljajev


download 73.33 Kb.
jenengPrimarni in sekundarni svetlobni viri Opis barvnih dražljajev
Kaca2/3
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Geografi > Dokumen
1   2   3

Rezanje v dodelavi Rezanje papirja je razrezovanje in obrezovanje. Obrezujemo ga v glavnem pred tiskom na tiskarskih strojih, po tiskanju pa zaradi zahtev v dodelavi. Obrezujemo knjižne blokepred sestavljanjem v s platnicami – trda vezava. Brošure obrezujemo po lepljenju platnic ali po šivanju. Po tisku razrezujemo tiskarske pole v knjigoveške pole. Pogosto razrežemo tiskarske pole kar v končne izdeleke: plakate, razglednice, etikete… Pole papirja režemo vedno v kupih, to je več skupaj, vendar odvisno od rezalnega stroja koliko. Žlebljenje v dodelavi Žlebljenje je tehnološka operacija, s katero v karton vtisnemo žleb in s tem označimo mesto pregibanja. Žlebljenje uporabljamo predvsem pri izdelavi zloženk in platnic za brošure. Zloženke žlebimo obenem z izrezovanjem, platnice pa na različnih, v glavnem večnamenskih strojih dodelave, ali pa kar na samem stroju za broširanje. Žlebilne linije so ponavadi ravne jeklene linije, lahko pa so tudi v obliki kolesa. Poleg žlebilnih linij se uporablja za protiformo žlebilni kanali. Zgibanje pol v dodelavi – način zgibanja, zgibalne sheme Zgibanje je večkratno prepogibanje iste pole, da dobimo grafični izdelek ali pol izdelek s primerno uporabno vrednostjo. Le redko zgibamo kar tiskarske pole, ker je na eni tiskarski poli natisnjenih več tiskarskih izdelkov ali polizdelkov. Pri tiskanju brošur in knjig je na eni knjigoveški poli od 4 do 32 stran, na eni tiskani poli pa je lahko 1,2,3,4,8 ali celo več knjigoveških pol. to je odvisno predvsem od velikosti – formata grafičnega izdelka in od formatov strojev za tisk in dodelavo. Najbolj pogoste oblike zgibanja so:

Enojni zgib: knjigoveška pola ima 2 lista 4 strani

Vzporedni zgib: zgibi so vzporedni drug z drugim. Knjigoveška pola ima 4 liste ali 8 strani

Imenična (cik – cak) zgib; zgibi so vzporedni drug z drugim. Knjigoveška pola ima lahko 16 ali 32 strani.

Križni zgib: zgibi so pravokotni drug na drugega. Knjigoveška pola ima lahko 4-16 listov ali 8-32 strani. Listi zgibane pole se drže na eni strani skupaj.

Knjigoveške pole zgibamo na zgibalnih strojih z noži in na zgibalnih strojih z žepi, največkrat pa so kombinirani. V stroju za zgibanje z noži privedemo polo pod top nož, ta jo na sredini sune med dva valja, tako da se zgane. Tudi stroji z žepi zganejo polo z valji. Vali zgrabijo polo zato, ker se ustavi ob naslonki v žepu zaradi sile, ki jo še vedno potiska v smeri naaslonke, pa se zguba in pride na sredini med valja. Kombinirani zgibalni stroji delujejo na principu prvega žepnega zgiba, nato pa s pomočjo nožnih zgibov prepogibajo polo v zgibano knjižno polo Znašanje knjižnih blokov Znašanje je tehnološka operacija, ko iz posameznih listov ali zganjenih knjigoveških pol sestavimo knjižni blok ali brošuro. Posamezne liste znašamo drugega na drugega, knjigoveške pole pa polo v polo ali polo na polo. Znašanje polo v polo omogočajo povezani listi v križno zgibanih knjigoveških polah. Leplenje – uporaba in vrste lepila Leplenje je združevanje teles z različnimi ali enakimi lastnostmi tako, da nastane novo telo, ki se proti zunanjim mehanskim obremenitvam kot homogeni predmet. Lepilna vez ej posledica adhezijskih sil med slojema lepila in lepljenci in kohezijskih sil v sloju lepila. Lepilo je tanka plast trde snovi, ki veže površini dveh teles, tako da nastane novo homogeno telo. Hladna lepila uporabljamo pri izdelavi šivanih knjižnih blokov, pri kaširanju, lepljenju zloženk in podobno. Vroča lepila uporabljamo pri izdelavi platnic, lepljenju šivanih knjižnih blokov, lepljenju brušur in podobno. Šivanje knjižnih blokov z nitjo in žico Pri šivanju sestavljamo znešene liste ali zgibane knjigoveške pole. Šivamo z nitjo, žico ali sponkami. Knjižni blok šivamo skozi hrbet in skozi bok, pri šivanju z nitjo tudi ob hrbtu. Šivanje z nitjo je trajnejše, bolj zamudno in drago. Zgibane knjigoveške pole so povezane s sukancem. Pri šivanju skozi hrbet in ob njem so lahko povezane zgolj med seboj, lahko pa tudi na preimeren hrbtni paterial, kot je gaza. Tako na gazo zašit knjižni blok je še posebej trajen. Ker je pa sistem šivanje drag so razvili cenejšo obliko obliko šivanja – z žico. Šivanje z žico ali sponkami je tehnološka operacija, pri kateri povežemo liste v knjižnem bloku z žičnimi sponkami. Šivamo skozi hrbet ali skozi blok. Šivalna glava stroja za šivanje z žico je sestavljena iz naslonke, orodja, zvijača, nakovala in noža za razrez žice.

Tek papirja – pomen pri različnih grafičnih izdelkih

Nepotiskane formate je treba označit tako, da najprej označimo krajšo stranico (širino) in nato daljšo (dožino), kot na primer 70 x 100 cm. Pri potiskanem ali že rabljenih formatih razlikujemo visoki in prečni format. Če gredo vrste vzporedno s kratko stranico formata, govorimo o visokem formatu, pri prečnem formatu gredo vrstice vzporedno z dolgo stranico. Pri potiskanih formatih je običajno, da je označena najprej tista stranica, ki je vzporedna s smerjo vrstic. Pomembno je vedno upoštevati, da v hrbtu knjižnega bloka vlakna tečejo vzporedno s hrbtom, prav tako pa je pri zloženki pomembna smer teka vlaken – pravokotno na daljšo stranico izdelka, ker le tako zagotovimo pravilno obliko zloženke. Standardni formati Papirja – definicija, skupne značilnosti Grafični izdelki in stroji za tiskanje ter dodelavo naj bi bili glede velikosti usklajeni s standardnimi formati. V teh formatih naj bi kupovali ljudje tudi tiskovni material ali papir in karton. Format je pojem, ki označuje velikost pole ali grafičnega izdelka in razmerje med njegovimi stranicami. Standardne formate delimo v vrste A, B, C, D. Vrsta A je glavna ali osnovna vrsta, vrste B, C, D so dopolnilne. Vsaka ima 12 razredov, ki jih dobimo z razpolavljanjem osnovnega formata. Osnovne formate označujemo s številom 0 poleg simbola. Vsi formati imajo stranice v razmerju Formati grafičnih izdelkov – označevanje Grafični izdeleki in stroji za tiskanje ter dodelavo naj bi bili glede velikosti usklajeni s standardnimi formati. V teh formatih naj bi kupovali tudi tiskovni material ali papir in karton. Format je pojem ki označuje velikost pole ali grafičnega izdelka in razmerje med njegovimi stranicami. Standardne formate delimo v vrste A, B, C, D. Vrsta A je glavna oziroma osnovna vrsta, vrste B, C, D so dopolnilne. Vsaka ima 12 razredov, ki jih dobimo z razpolavljanjem osnovnega formata. Osnovne formate označujemo s številom 0 poleg simbola. Vsi formati imajo stranice v razmerju Oblikovalci grafičnih izdelkov morajo iskati rešitve v okvirih, ki jih dopuščajo standardni formati in grafična industrija. Predloge za stavljanje teksta in reprodukcije slik Predloge, to je slike in rokopis, posredujejo inforamcije, ki jih moramo z grafičnim procesom razmnožiti in ohraniti. Slike ohranimo in razmnožimo kot reprodukcije, torej kot natančen posnetek barv in tonov s predloge. Rokopis ohranimo in razmnožimo kot vsebinski, ne pa tudi kot oblikovalni dvojnik. Izdelava tiskovne forme (kopirna predloga – tiskovna forma) za ploski tisk Pri izdelavi tiskovne forme za ploski tisk je kopirna predloga stransko nepravilno obrnjena rastrski negativ ali diapozitiv, kajti tiskovno formo lahko izdelamo s pozitivnimi ali negativnimi kemigrafskimi ploščami. Kopirno predlogo kontaktno kopiramo na tiskovno formo, jo potopimo v razvijalec, nato pa jo s pomočjo hidrofiliziranja fiksiramo, prav ta tako pa pridobimo proste površine, ki se močijo z vodo. Med hidrofiliziranjem se na kovino, ki je ne ščiti kopirni sloj vežejo molekule vode. Izdelava tiskovne forme (kopirna predloga – tiskovna forma) za visoki tisk – kliše, fotopolimerna plošča Rokopise pretvarjamo v tiskovne forme s pomočjo ročnega stavljanja, ali strojnega stavka, ki je podoben velikemu tiskarskemu stroju, le da ne prenaša črk na papir, temveč sprotno vliva vrstico texta. V knjigotisku (visokem tisku) s kontaktnim kopiranjem ne izdelamo tiskovne forme, ampak kliše. Kopirne predloge so stransko pravilno obrnjeni rastrski negativ ali diapozitiv. Kopirno predlogo kopiramo na oslojen kliše, nato pa jo jedkamo. S jedkanjem dosežemo, da na prostih površinah nastanejo luknjice, tako dobimo potrebno višinsko razliko. Fotopolimerna plošča se uporablja pri visokem tisku, kadar želimo tiskati v tiskovni geometriji okroglo – okroglo, ali flekso tisk, ki je podveja visokega tiska. Izdelava tiskovne forme (kopirna predloga – tiskovna forma) za propustni tisk (sitotisk) Kemigrafski proces za izdelavo tiskovne forme za sitotisk se prične z oslojevanjem. Pri tej tehnološki operaciji nanesemo na sito kopirni sloj, ta pa se zaradi delovanja svetlobe utrdi. Da bi ostale vse tiskovne površine propustne, kontaktno kopiramo stransko pravilno obrnjen rastrski diapozitiv. Pri raztapljanju odstranimo neutrjeni kopirni sloj, utrjeni pa ostane na situ in dela proste površine, ker zapira okenca sita. Izdelava tiskovne forme za globoki tisk V globokem tisku je kopirni sloj nanesen na papir z imenom pigmentni papir. Na pigmentni papir najprej kontaktno kopiramo raster. Pri tem se kopirni sloj utrdi na vseh osvetljenih mestih. Potem raster odstranimo in ga nadomestimo s stransko nepravilnim, večtonskim diapozitivom. Pri ponovnem osvetljevanju se utrdi kopirni kopirni sloj na še ne osvetljenih mestih in sicer obratno sorazmerno s počrnitvijo diapozitiva ali premo sorazmerno z njegovo svetlostjo. Osvetljeni pigmentni papir prenesemo na ploščni valj in s toplo vodo razvijemo kopijo. S tem nastane reliefna kopija kajti na bolj osvetljenih mestih kopirni sloj nabrekne bolj na manj osvetljenih pa manj. Nato vse skupaj jedkamo z raztopino FeCl3, ki prodira skozi kopijo do ploščnega valja. Na bolj nabreknjenih mestih traja dalj časa, na manj pa manj časa. Ker je čas jedkanja za vse površine enak čas prodiranja skozi kopirni sloj pa ne, nastanejo pod debelejšimi sloji manjše luknjice, kot pod tanjšimi sloji kopirnega sloja. Te luknjice imenujemo aoleole.

Tipografski merski sistem

Osnova tipogarfskega merskega sistema je tipografska enota, velikost 0,376 mm. Uporablja se zaradi lažjega razpoznavanja razdalj, velikosti in podobno. Večja osnovna enota, ki se uporablja je cicero, velikost 12 te.
DodatekTiskarske tehnike Glede na obliko tiskovne forme oziroma pomnilnika informacij ločimo različne tiskarske tehnike. Prve praoblike tiska so znane že iz prazgodovinskih in antičnih časov, doslej je bilo razvitih in uporabljenih na stotine tiskarskih tehnik in še vedno nastajajo nove. Večina starejših tehnik je opuščenih in se danes uporabljajo samo še izjemoma kot umetniške grafične tehnike ali kot tehnike za izvedbo zaščite tiskovin pred ponarejanjem.
Konvencionalne tiskarske tehnike Med konvencionalne analogne tiskarske tehnike uvrščamo tiste, pri katerih za tiskanje uporabljamo fiksno, nespremenljivo, materialno tiskovno formo. Glede na medsebojni položaj in vlogo tiskovnih in netiskovnih elementov tiskovne forme pri tiskanju ločimo:Visoki tisk
Pri visokem tisku so tiskovni elementi izbočeni, netiskovni pa poglobljeni, odtis pa se po predhodnem nabarvanju tiskovnih elementov praviloma izvede neposredno na tiskovni material.
Knjigotisk s tiskovno formo iz kovine ali trde fotopolimerne plastične mase se danes uporablja predvsem za tiskanje etiket.
Slepi tisk je podvrsta knjigotiska (glede na izvedbo lahko tudi globokega tiska), pri katerem je informacija upodobljena z reliefno preoblikovano površino odtisa brez uporabe tiskarske barve.
Vroči tisk je podvrsta knjigotiska, pri katerem uporabljamo posebne folije s pigmentnim slojem namesto tiskarske barve, tiskamo pa s kovinsko tiskovno formo, segreto na primerno delovno temperaturo (cca. 130 oC).
Flekso tisk je tehnika, pri kateri uporabljamo mehko fotopolimerno reliefno tiskovno formo in tekoče tiskarske barve. Uporablja se predvsem za tiskanje embalaže iz papirja, folij, laminatov, valovitega kartona, uveljavlja pa se tudi za tiskanje kartona in predmetov.Ploski tisk
Pri ploskem tisku ležijo tiskovni in netiskovni elementi tiskovne forme v isti ravnini, ločijo pa se po površinskih lastnostih: oleofilnosti tiskovnih elementov in oleofobnosti oziroma hidrofilnosti netiskovnih elementov. Praviloma v tehniki ploskega tiska tiskamo posredno tako, da odtis najprej izdelamo na vmesnem gumi valju in šele zatem tiskarsko barvo odtisnemo na tiskovni material.
Ofset tisk je tehnika posrednega mokrega ploskega tiska, pri kateri uporabljamo tehniko vlaženja tiskovne forme, s katero med tiskanjem zaščitimo netiskovne elemente pred nabarvanjem. Je najbolj razširjena konvencionalna tiskarska tehnika.
Suhi ofset tisk je tiskarska tehnika, pri kateri vlaženje netiskovnih elementov ni potrebno, ker so prevlečeni s tanko silikonsko oleofobno prevleko. Neustrezen izraz suhi ofset tisk se je v nekaterih okoljih uveljavil tudi kot ime za posredni knjigotisk. Globoki tisk
Tiskovni elementi so vdolbine - alveole na gladki površini kovinske ali fotopolimerne tiskovne forme. Odtis izdelamo tako, da z rakljem očistimo netiskovne elemente nabarvane tiskovne forme, zatem pa preostalo tiskarsko barvo v alveolah odtisnemo na tiskovni material. Na papir in folije praviloma tiskamo neposredno, za tiskanje na predmete pa uporabljamo tehniko posrednega tampo tiska. Prepustni tisk
Tiskovni elementi šablone so odprtine na mrežici sita, netiskovne elemente pa tvori sloj, s katerim je prekrita preostala mrežica. Odtis izdelamo s potiskanjem tiskarske barve s tiskačem oziroma posebnim rakljem skozi tiskovne elemente na tiskovni material. Najbolj razširjena podvrsta prepustnega tiska je sitotisk.OFFSET TISK Razvil se je iz litografije, prve tehnike ploskega tiska, ki jo je l. 1796 odkril Alois Senefelder. Tehnika kamenotiska je prva omogočila relativno poceni večbarvni tisk, zato se je hitro razšitrila in uveljavila. Že Senefelder je uporabljal namesto kamna cinkove kovinske plošče in celo poseben papir. Prvotno so tiskali neposredno s kamnitih oz. cinkovih plošč, v drugi polovici 19. stoletja pa so pričeli uporabljati stroje za posredni tisk na pločevino za tiskanje embalaže. Posredni ofsetni tisk (na papir) je izumil Ira W. Rubel leta 1904, nekateri pa omenjajo tudi Casparja Hermanna in druge izumitelje, ki so na začetku 20. stoletja prijavljali različne patente in poskušali izdelati prototip. Danes je ofset tisk najbolj razširjena tehnika tiska z več kot polovičnim tržnim deležem. Njena prednost je predvsem univerzalnost, saj je uporabna za tiskanje različnih tiskovin na široko paleto različnih materialov.


Sodobne tiskovne forme za ofset tisk so najpogosteje izdelane iz aluminija. Površinsko zrnana površina plošče iz aluminijeve pločevine je prevlečena s tankim slojem trdega, poroznega in hidrofilnega aluminijevega oksida. Tiskarnam dobavljajo predoslojene plošče z diazo pozitivnim ali diazo oz. fotopolimernim negativnim kopirnim slojem. V zadnjem desetletju se uveljavljajo tudi plošče, prilagojene za CtP (Computer to Plate, Press, .) tehnologijo s sloji za upodabljanje s prevladujočo IR toplotno ablacijsko tehnologijo ali s sloji za osvetljevanje z laserji z vijolično svetlobo. Izjemoma se uporabljajo tudi plošče oz. tiskovne forme na osnovi poliestra ali papirja s kopirnimi sloji na osnovi srebrovih halogenidov. Kopirni sloji so praviloma po končanem procesu izdelave tiskovne forme nosilci hidrofobnih in oleofilnih tiskovnih elementov.

Tiskovna forma je v tiskarskem stroju vpeta na ploščni valj. Med tiskanjem se v vlažilnem sistemu najprej navlaži in zatem nabarva. Z vlaženjem zaščitimo netiskovne hidrofilne površine pred nabarvanjem, mastna tiskarska barva pa se zato prime samo na oleofilne tiskovne elemente. Količino vlažilne raztopine in tiskarske barve na tiskovni formi je potrebno med tiskanjem stalno uravnavati tako, da dosežemo optimalno nabarvanje tiskovnih elementov ob minimalnem vlaženju.
Med tiskanjem se tiskarska barva s tiskovnih elementov najprej prenese na vmesni gumi valj, prevlečen s posebno prevleko z mehko gumijasto površino, zatem pa se prenese na tiskovni material. Za ustrezen prenos tiskarske barve s tiskovne forme na prevleko gumi valja in z nje na tiskovni material je potreben primeren tiskovni tlak.
Tiskarski stroj ima lahko več tiskovnih členov, ki so medsebojno povezani s prenosnimi mehanizmi ali obračalnimi sistemi za obojestranski tisk. Pred prvim tiskovnim členom se nahaja vlagalni sistem, odtisi pa se izlagajo na izlagalnem sistemu. Sodobni stroji so lahko opremljeni tudi z dodatnimi napravami za lakiranje, sušenje odtisov, itd. Pri tiskanju v optimalnih razmerah lahko tiskajo s hitrostjo 4 m/s oz. v srednjem območju formatov (B2 do B1) do 20 000 odtisov/h. Na rotacijah se uporabljajo tudi členi za obojestranski tisk, hitrost pa lahko presegajo 15 m/s oz. pri časopisnem tisku tudi več kot 60 000 izvodov/h. Krmiljenje in regulacija sodobnih strojev je zelo izpolnjena, z ostalo opremo v tiskarni pa se lahko povezuje na osnovi specifikacij CIP4 oz. JDF. Digitalne tiskarske tehnike Pri teh tehnikah je materialna tiskovna forma nadomeščena z digitalnimi podatki, ki omogočajo krmiljenje naprave za tiskanje. Grafični proces je za uporabo digitalnih tiskarskih tehnik digitaliziran od vnosa tekstovnih in slikovnih podatkov do operacije digitalnega tiskanja, ki je kljub imenu dejansko analogni zaključek procesa. Glede uporabljene tehnologije upodabljanja se digitalne tiskarske tehnike v bistvu ne razlikujejo od splošno uporabljanih tiskanikov - razlike so predvsem v kakovosti, formatih, hitrostih in cenah, ki so primerljive in konkurenčne konvencionalnim tiskarskim tehnikam, ponujajo pa tudi dodatne možnosti. Danes se v digitalnih tiskarskih tehnikah skoraj izključno uporabljajo (non impact) tehnike upodabljanja, pri katerih tiskovni tlak ni potreben. Elektrofotografija (laserski tisk)Ta tehnika temelji na kserografiji, pri kateri je namesto projekcije originala (fotokopiranje) za osvetljevanje predhodno elektrostatično nabitega upodobitvenega valja uporabljen moduliran laserski žarek ali svetleče (LED) diode. Kovinski upodobitveni valj je prevlečen s tankim slojem polprevodnika (najpogosteje OPC, organic photo conductor), ki se pri osvetljevanju selektivno razelektri, dobljena latentna slika se razvije s suhim tonerjem ali mokro tiskarsko barvo, prenese na tiskovni material in tam fiksira. Upodabljanje oziroma celoten proces se obnavlja za vsak odtis. Tiska se lahko neposredno ali posredno. Ionografija Tehnika je podobna elektrofotografiji, vendar z neposrednim upodabljanjem latentne slike na upodobitvenem valju z miniaturnimi elektrodami. Magnetografija Tehnika je podobna elektrofotografiji, vendar se uporablja upodobitveni valj s površino, ki jo lahko namagnetimo z miniaturnimi magneti, za razvijanje pa se praviloma uporablja prilagojen suh toner, ki ga lahko namagnetimo. Je manj uporabljena tehnika, vendar po kakovosti in hitrosti primerljiva z elektrofotografijo.
1   2   3

Similar:

A. Opis egzaminu maturalnego

[Naslovnica. Opis: temen vzorec kot iz razkošnih staromodnih tapet...
...

Astronomi


Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
kontak
a.kabeh-ngerti.com
.. Home