Primarni in sekundarni svetlobni viri Opis barvnih dražljajev


download 73.33 Kb.
jenengPrimarni in sekundarni svetlobni viri Opis barvnih dražljajev
Kaca1/3
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Geografi > Dokumen
  1   2   3
Skeniranje Skener je na nek način podoben fotokopirnemu stroju. Vsebuje element, ki je občutljiv na svetlobo. Skener bere svetlobne točke, ki se med skeniranjem odbijajo od slike. Več točk kot prebere v linearni vrstici, večja je ločljivost slike. Ločjivost je lahko v razponu med 75 in 1200 točkami na palec (dpi - dots per inch). Za tikanje slike in za povečevanje slike na zaslonu je boljša čim večja ločljivost. Za prikaz na zaslonu v naravni velikosti pa zadostuje 150 dpi. In seveda tudi tukaj obstaja povezava med kakovostjo slike in velikostjo datoteke: večja je ločjivost, večja je datoteka (150 dpi zavzame 300 KB, 300 dpi pa zavzame 1,2 MB). Po skeniranju se dvojnik slike pojavi na zaslonu in če smo z izdelkom zadovoljni, ga lahko shranimo na disk. Skenerje delimo predvsem na ročne in namizne, oba tipa pa priključimo na posebni vmesnik v računalniku. Skeniranje ali odčitavanje je tehnologija, pri kateri prenašamo in razširjamo slike tako, da jih razdelimo v zelo veliko točk, naprave pa jih odčitujejo ali rišejo na zaslone eno za drugo. Elektronski žarek potrebuje 0,04 sekunde da odčita vse točke na zaslonu v televizijski kameri, prav tako pa tudi, da jih zapiše na ekran pri gledalcu.

Spekter elektromagnetnega valovanja Vidni del Spekter elektromagnetnega valovanja je sestavljen iz radijskih infrardečih valov, vidnega dela spektra, ultravioletne svetlobe, rentgenskih ter kozmičnih žarkov (omega). Vidni del spektra je v primerjavi z ostalim delom spektra zelo majhen sega pa od 400 do 700 nM. Vidni del je sestavljen iz modre (400 do 510 nM) z maximumom pri 460 nM, zelene (460 nM do 650nM) z max. Pri 560 nM ter rdeče svetlobe (450 do 700 nM) z maximumom pri 600 nM.

Zaznavanje barv in tonov, kako vidimo oko

Barvna valenca nastane na mrežnici očesa zaradi barvnega dražljaja. Mrežnica je sestavljena iz paličic in čepkov. Paličice so zadolžene za pretvarjanje jakosti svetlobe (črno belo), čepki pa za pretvrajanje barvnih dražljajev v električne impulze, ki po sistemu živčevja prenašajo informacijo v možgane.Čepki so sestavljeni iz 3h vrst: modrih, ki zaznavajo svetlobo od 400 do 510 nM, z maximumom pri 460 nM, zelenih ki zaznavajo svetlobo od 460 do 650 nM za maximumom pri 560 nM, rdečih, ki zaznavajo svetlobo 560 do 700 nM z maximumom pri 600 nM. V vidnem območju spektra oko zazna okoli 150 barvnih dražljajev. Oko ne loći vsake valovne dolžine posamezno ampak območja od 2-4 nM. Oko je sestavljeno iz leče, zenice beločnice, mrežnice slpep pege in živca. Če na mrežnico ne pade svetloba oko zazna črno barvo. Primarni in sekundarni svetlobni viri Opis barvnih dražljajev Primarni svetlobni vir je predmet, ki pretvarja energijo in seva svetlobo, sekundarni svetlobni vir je predmet ali ploskev, ki sam ne oddaja svetlobe pač pa odbija ali prepušča določen del tiste svetlobe s katero ga osvetljujemo. Kot tak je vir barvnih dražljajev. Barvni dražljaj je svetloba ki ima določeno jakost in spektralno sestavo. Svetloba pride v oko in povzroči zaznavanje barv in tonov. Barvni dražljaj je lastnost predmeta, očesu pa jo posreduje svetloba, katero ta seva, prepušča ali odbija. Posledica barvnega dražljaja v očesu je barvna valenca. Barvne dražljaje lahko merimo v fizikalnem smislu. Spektralna občutljivost barvnih receptorjev v očesu Barvni receptorji v očesu so sestavljeni iz 3h vrst: modrih ki zaznavjo svetlobo od 400 do 500 nM za max. Pri 460 nM, zelenih ki zaznavajo svetlobo od 460 650 nM z maximumom pri 560 nM, ter rdečih ki zaznavajo svetlobo od 450 do 700 nM z maximumom pri 600 nM. Spektralna občutljivost modrih zelenih in rdečih receptorjev se prekriva Metamerizem – definicija primer uporabe (galerija) Pojav, kjer sta barvi dveh objektov v določenih razmerah oz. pri določeni svetlobi vizualno enaki, pri drugi svetlobi pa različni. Taki barvi sta torej samo pogojno enaki - metameri.

Barvni dražljaji ki kljub različni barvni sestavi povzroča nastanek enakih barvnih valenc imenujemo metamer. Metamerizem se uporablja v vseh tehnološki postopkih za barvno reprodukcijo. Barvna fotografija, barvni tisk, barvna televizija. Odtisnjena barvna slika ali slika na Tv mora v določenih okoliščinah pri gledanju povzročiti enako barvno valenco kot jo zazna oko. Aditivno mešanje barvnih dražljajev (opis primer) Rdeča, zelena in modra svetloba (red, green, blue light). Če vse tri aditivne primarne barve kombiniramo pri 100-odstotni jakosti, nastane bela svetloba. Če jih kombiniramo pri spreminjajoči se jakosti, dobimo številne druge barve (barvne učinke). Če pri 100-odstotni jakosti kombiniramo po dve aditivni primarni barvi, dobimo subtraktivne primarne barve, tj. cian, magento in rumeno:.
Aditivno mešanje barv je pridobivanje novih barvnih dražljajev z dodajanje oziroma seštevanjem novih barvnih dražljajev. Osnova je črna ali brezbarvje, maximum pa je bela. Z mešanjem RGB proeciranje na belo podlago v zatemnjeni sobi dobimo 4 nove valence (sekundarne barvne valence). Med modro in zeleno nastane CIAN, med zeleno in rdečno nastane RUMENA, med modro in rdečo pa MANGENTA. V sredini kjer se mešajo vse 3 pa belo. Subtraktivno mešanje barvnih dražljajev Cian, magenta in rumena. Če jih na bel papir tiskamo eno na drugo (100 %), bi morala teoretično nastati črna - brezbarvje (ker realno nimajo idealne spektralne selektivnosti, nastane v najboljšem primeru temno siva, še raje pa temno rjava). Iz dvojice subtraktivnih primarnih barv (2 x 100 %) dobimo aditivne primarne barve:
modra = 100 % cian + 100 % magente
zelena = 100 % cian + 100 % rumene
rdeča = 100 % magente + 100 % rumene
Če pa spreminjamo tudi delež papirne površine, ki je potiskan s kakšno subtraktivno primarno barvo, dobimo paleto številnih drugih barvnih učinkov.

RGB + filter GG, RGB + filter Y RG, RGB + filter B  B Optično mešanje barvnih valenc – opis primer (vrtavka) Če prihajajo različni barvni dražljaji na isto točko mrežnice periodično v zelo kratkih časovnih razmikih se posamezne barvne valence zlijejo v nov barvni vtis. Z vrtenjem okrogle plošče na kateri oddajajo posamezni deli določene barvne dražljaje različnih barvnih valenc, se te zlijejo v nov barvni vtis, zakonitosti zlivanja pa so podobne kot pri aditivnem mešanju. Novi barvni vtisi nastajajo zaradi vztrajnosti zaznavanj in dojemanja – persistenca. Če na vrtavko prilepimo papir pobarvan polovico z zeleno, polovico z rdečo in jo zavrtimo, vidimo novo nastalo barvo in to je rumena. Subtraktivno mešanje barvnih dražljajev pri tisku (pogoji) Pri tisku uporabljamo transparentne in pokritne barve. Da lahko dosežemo subtraktivno mešanje barv pri tisku moramo izpolniti pogoj transparentnosti tiskarskih barv. Primarne barve, ki se uporabljajo pri tisku YCMK, za kontrast in popolno črnino se uporablja črna (K). Če mešamo CIAM in RUMENO barvo dobimo ZELENO barvo, če mešamo CIAM in MANGENTO dobimo MODRO barvo, če mešamo RUMENO in MANGENTA dobimo RDEČO barvo, če pa vse tri združimo dobimo skoraj črno barvo. Transparentne barve delujejo kot optični filtri. Avtotipijsko mešanje barv (optično in subtraktivno) Da lahko barvno izdelamo tiskovino moramo predlogo ločiti na 3 osnovne barvne izvlečke in jo razstrirati. Temu pravimo 3 kromatska rastrska produkcija, ki poleg optičnega mešanja vključuje tudi subtraktivno mešanje barvnih valenc, ki je posledica velikosti rastrskih točk. Osnovne barve so CMYK. Če mešamo C inY dobimo G, če mešamo C in M dobimo B, če mešamo Y in M dobimo R, če pa vse tri dobimo skoraj črno barvo. Avtotipijsko mešanje barvnih valenc dosežemo s tem da vrtimo raster. Le tako leže rastrske pike v Y, C, M druga poleg druge. Sistem za opisovanje barv na osnovi barvitosti svetlosti in nasičenosti Sistem za opisovanje barv se imenuje Barvna karta ali atlas najpogosteje pa barvna telesa. To pa zato ker moramo 3 lastnosti barv ponazoriti s 3mi dimenzijami – le v prostoru. Osnova vsakega barvnega telesa je krog, v katerem so barve razvrščene po barvitosti in lestvici tonov od bele do črne. Vpliv barvne temperature pri opazovanju barv Območje med 5000 in 6000 K zaznavamo kot belo svetlobo. Črno bela, negativ pozitiv fotografska tehnologija, reprodukcija barv in tonov Osnova fotografske tehnologije je osvetljevanje fotografskega materiala v katerem zaradi osvetljevanja nastane fotokemična potreba. Svetločutna substanca v fotografskem materiali so Srebrovi halogenit – srebrov bromit (AgBr)

AgBr + svetloba  Ag + Br

Br- + svetloba  Br + e-

e- + Ag+  Ag

Pri kratkem osvetljevanju nastanejo nevidne spremembe ali latentna slika. Če jo sestavlja več Ag atomov, dobimo na sliki temnejši ton, če jo sestavlja manj Ag atomov pa svetlejši ton – čas razvijanja je v obeh primerih enak. Svetlost barvnih valenc na podlagi spremenimo v tonske vrednosti s pomočjo črnih atomov elementarnega Ag. Svetlejše in temnejše barvne valence simuliramo z njegovo količino, ki je obratno sorazmerna s svetlostjo objekta. Laserski tisk Kserografija – shematski prikaz, opis, reprodukcija barv in tonov

Kovinsko ploščo ali folijo prevlečemo s tanko plastjo polpreveodnika, tako dobimo elektrografsko ploščo. Sloj nabijemo z električnim nabojem, pri tem uporabljamo KORONO. Na nabito ploščo poreciramo objekt ali predlogo, ki jo želimo razmnožiti. Na vseh osvetljenih mestih se plošča razelektri, tako nastane elktrostatična latentna slika, na katero se pri razvijanju prime suh črn prašek (toner). Slika postane vidna. Nanjo položimo papir ki ga s korono naelektrimo. Zaradi močnega naboja se toner prime na papir in zapusti elektrografsko ploščo. Toner na papirju ni obstojen zato ga s segrevanjem fiksiramo in pri tem nastane kopija. Ploski tisk – shematski prikaz, opis, reprodukcija barv in tonov na tiskovni formi za ploski leže tiskovne in proste površine skoraj v istem nivoju (le nekaj mikronov razlike). To je tehnika posrednega tiska, saj se iz tiskovne forme najprej odtisne na gumi valj, šele na to na tiskovni material. Razvili sta se 2 vrsti ploskega tiska, suhi in mokri. Pri mokrem ploskem tisku se proste površine omočijo z vodo, tiskovne pa le s tiskarsko barvo. Pri suhem ploskem tisku je tiskovna forma sestavljena iz 2h materialov. Od tega so tiskovne površine oleofilne, proste pa oleofobne. Oleofonost prostih površin dosežemo s posebno selikonsko prevleko zato vlaženje prostih površin ni potrebno. Barve reproduciramo s pomočjo trikromatske avtotipijske reprodukcije, ki poleg optičnega mešanja vključuje tudi subtraktivno mešanj barvnih valenc, ki je posledica velikosti rastrskih točk. Da lahko barvno izdelamo tiskovino moramo predlogo ločiti na 3 osnovne barvne izvlečke in jo rastrirati. Osnovne barve so CMY. Avtotipijsko mešanje barvnih valenc dosežemo s tem, da vrtimo raster, le tako leže rastrske pike druga poleg druge. Na vseh tiskovnih površinah je nanos tiskarske barve enako debel na odtisu Visoki tisk, knjigo tisk, flekso tisk – shematski prikaz, opis, reprodukcija barv in tonov Na tiskovni formi za visoki tisk so tiskovne površine izbočene proste pa vbočene. Zaradi višinske razlike se med tiskanjem tiskarska barva prime samo na izbočene dele in se iz njih prenese na polo tiskovnega materiala. Na vseh tiskovnih površinah je nanos tiskarske barve enako debel – na odtisu. Knjigotisk je veja visokega tiska pri katerem razmnožujemo informacije s prenašanjem pastozne tiskarske barve s tiskovne forme na tiskovni material. Fleksotisk je veja visokega tiska, kjer uporabljamo za razmnoževanje tiskovno formo iz gume ali iz elastičnih umetnih mas in tekočo tiskarsko barvo v suspenziji. Barve reproduciramo s pomočjo trikromatske avtotipijske reprodukcije, ki poleg optičnega mešanja vključuje tudi subtraktivno mešanje barvnih valenc, ki je posledica velikosti rastrskih točk. Da lahko barvno izdelamo tiskovino moramo predlogo ločiti na 3 osnovne barvne izvlečke in jo rastrirati. Osnovne barve so CMY. Avtotipijsko mešanje barvnih valenc dosežemo s tem, da vrtimo raster le tako leže druga poleg druge. Posredni globoki tisk (tampotisk) – shematski prikaz, opis, repordukcija barv in tonov Na tiskovni formi za globoki tisk so tiskovne površine vbočene, proste pa izbočene. Tiskovno formo nabarvamo tako, da tiskarsko barvo nanesemo po celi površini, nato pa jo z nožem ali rakljem odstranimo z vseh prostih površin. Kako debel je nanos tiskarske barve na odtisu je odvisno od globine tiskovnih površin (konvekcionalno), ali z enako globokim aoleolami in večjo ali manjšo površino le teh – (avtotipijsko). Tretja oblika globokega tiska je največkrat uporabljeni kombinirani globoki tisk ko se spreminjata površina in globina aoleol. Vedno kadar se spreminja površina aoleol je delež optičnega mešanja pri nastanku kakšne barvne valence vsaj tako velik kot delež subtraktivnega mešanja. Propustni tisk ali sitotisk – shematski prikaz, opis, reprodukcija barv in tonov Pri tej tiskarski tehniki so proste in tiskovne površine v istem nivoju. Tiskovne površine tiskarske barve prepuščajo proste pa ne. Tiskarsko barvo nanašamo po celi površini in jo z rakljem ali valjem potiskamo skozi tiskovne površine na tiskovni površine (ker so tiskovne površine pri tej tehniki prazni prostori jih v materialnem smislu ni, zato nimajo lastnosti, ki bi vplivale na prenašanj tiskarske barve) nanos le te je na odtisu zelo velik. Na debelino nanosa tiskarske barve vpliva debelina tiskovne forme (TF je enakomerno debela po celi površini) Barve repproduciramo s pomočjo trikromatske avtotipijske reprodukcije. Ki poleg optičnega mešanja vključuje tudi subtraktivno mešanje barvnih valenc, ki je posledica velikosti rastrskih točk. Da lahko barvno izdelamo tiskovino moramo predlogo ločiti na 3 osnovne barvne izvlečke in jo rastrirati. Osnovne barve so YCM. Avtotipijsko mešanje primarnih barvnih valenc dosežemo s tem, da vrtimo raster le tako leže rastrske pike druga poleg druge. Kapljični tisk Tiskarske tehnike s pomnilnikom krmili računalnik, vendar tako da informacije ne le izmenjujemo predvsem pa razmnožujemo. Zaradi pritiska potuje tiskarska barva iz barvnika v tiskalno glavo s šobo. Izhodna odprtina na šobi ima premer od 50 do 60 mikronov. Zaradi pritiska nastane curek s hitrostjo 20m/s. hitrost barvnega curka modelira pogonski signal, ki ga proizvaja modulator. Modulator pravzaprav povzroča vibracijo šobe, tako da se po izhodu formira curek enakih in enakomerno oddaljenih kapljic. Kapljice po izhodu v nabojnem tunelu opremimo z EL nabojem. Iz nabojnega tunela potujejo kapljice v odklonski tunel. Zaradi visoke EL napetosti odklonskega tunela se kapljice odklonije (tiste z večjim nabojem se odklonijo bolj, tiste z manjšim pa manj). Kapljice prilete zaradi različnih odklonov na različna mesta tiskovnega materiala in narišejo programirano reprodukcijo. V sistemu kjer ni kontinuiranega toka kapljic temveč os posamične kapljice modulator sproži kapljic v določenem trenutku ko je to potrebno. V kapljičnem tisku večtonske in večbarvne predloge reproduciramo z večimi tiskalnimi glavami za vsako barvo posebej YCMK. Za boljšo reprodukcijo si pomagamo z računalniškim rastriranjem. 1 rastrsko piko sestavlja več kapljic. Laserski tisk (elektrografija) Tiskarska tehnika ki združuje elektrofotografijo in lasersko tehnologijo. Elektrografsko ploščo razelektrimo z računalniško vodenim laserjem. Laserski žarek osvetljuje točko svetlobno, pri tem mora skozi odklonski sistem, ki ga krmili računalnik ali krmilnik. Na elektrografski plošči nastane latentna elektrostatična slika, ki jo spremenimo v odtis tako kot pri xerografiji. V laserski elektrografiji večtonske in večbarvne predloge ne moremo reproducirati. Za boljšo reprodukcijo si pomagamo z računalniški rastriranjem – pomnilnik moramo namreč programirati tako, da laserski žarek nariše na določenih mestih repordkcije različno velike laserske pike. 1 rstrsko piko sestavlja več nabojev – vsaka pika je sestavljena iz več manjših točk. Rastriranje, rastrska pika, elementarni rastrski kvadrat, liniatura rastra Rastriranje je tehnologija s katero simuliramo tonske vrednosti predloge v visokem ploskem in propustnem tisku. Večtonsko ali barvno predlogo spremenimo v ustrezno enotonsko reprodukcijo s posebno optično mrežico, ki se imenuje raster. Pike ki oblikujejo tonske vrednosti so rastrske, namišljene tonske vrednosti so rastrske tonske vrednosti in končna reprodukcija je rastrska ali avtotipijsk reprodukcija. Gostota rastrskih pik je liniatura rastra. Merimo jo s številom pik na tekoči centimeter. Rastrske pike so med seboj enako oddaljene. 4 sosednje tvorijo elementarni rastrski kvadrat. Rastriramo lahko v 2h tehnikah: Konvencionalno (iste razdalje različne velikosti pik), frekvenčno (ista velikost pik različna gostota ali frekvenca). [L(lin/cm) = 10/l (mm)] Amplitudna in frekvenčna modelacija pik Rastriramo lahko v 2h tehnikah: konvencionalno (iste razdalje, različne velikosti pik), frekvenčno (iste velikosti pik različna gostota ali frekvenca) Rastrske pike v globokem tisku Reprodukcija barv in tonov pri avtotipijskem konvencionalne in kombiniranem globokem tisku. Kako debel je nanos barve na odtisu je odvisno od globine tiskovnih površin (konvekcionalno), ali z enako globokim aoleolami in večjo ali manjšo površino le teh (avtotipijsko). Tretja oblika globokega tiska je največ uporabljen kombinirani globoki tisk, ko se spreminjata globina in površina aoleol. Vedno kadar se spreminja površina aoleol je delež optičnega mešanja pri nastanku kakšne barvne valence vsaj tako velik kot delež subtraktivnega mešanja. Rastrska tonska vrednost – definicija Velikost rastrskih pik ali rastr tonskih vrednosti merimo z razmerjem med tisto površino elementarnega kvadrata, ki jo pokrivajo rastrske pike in njegovo skupno površino. [RTV=Fg/F0 x 100%] Barvna negativ pozitiv fotografska tehnologija – reprodukcija barv in tonov Pri tej tehnologiji izdelave fotografij uporabljamo troslojni trikromatski fotomaterial. Osvetlejvanju sledi takoj barvno razvijanje, zato dobimo v vsakem sloju črno bel in barvni negativ: zgornji je Y srednji M in spodnji C. Potem s slabitvijo odstranimo nepotreben črnobel negativ in dobimo trikromatski negativ. Na njem so barvne valence originala reproducirane s komplementarnimi barvnimi valencami, svetli toni pa s temnimi, tako kot na črnobelem negativu. Namesto svetle M barve dobimo temno zeleno, namesto temno modre pa svetlo rumeno in tako naprej… Da bi izdelali barvno fotografijo proces ponovimo. Razlika je v tem, da tokrat namesto trikromatskega filma uporabljamo trikromatski papir. Ta je sestavljen tako, da je vrstni red slojev zamenjean, pa tudi rumeni sloj ni več potreben. Pri izdelavi barvne fotografije trikromatski negativ namreč ne osvetlimo s polikromatsko svetlobo temveč posebej z modrim, posebej z modrim in posebej z rdečim delom, da bi dobli čimbolj natančno reprodukcijo. Material spet barvno razvijemo, slabimo in fiksiramo. Konvencionalni tehnološki proces izdelave reprodukcije (original – odtis) fotomehanična tehnologija Če uporabljamo za izdelavo avtotipijsk reprodukcije fotomehanično tehnologijo, analiziramo barvne valence predloge s fotografiranjem ali analognim skeniranjem. V obeh primerih izločimo primarne barvne dražljaje z optičnimi filtri, da dobimo barvne izvlečke v obliki večtonskih negativov. Tudi tu se poslužujemo fotokemičnih procesov, ki so podobni tistim v negativ pozitiv tehnologiji. Predlogo osvetlimo skozi filtre: moder za Y barvo, zelen za M, in rdeč za C, tako dobimo večtonske negative, ki jih rastriramo in dobimo rastrske pozitive. Rastrske pozitive montiramo na želena mesta na predlogi za tiskovne forme, katere prekopiramo na tiskovne forme in s pomočjo njih in tiskarskega stroja izvršimo odtis določenih osnovnih 3h barv (CMY) Tehnološki proces izdelave trikromatske barvne repordukcije (original odtis) – elektronska računalniška tehnologija Če uporabljamo za izdelavo avtotipijske reprodukcije fotomehanično tehnologijo, analiziramo barvne valence predloge s fotografiranjem ali analognim skeniranjem. V obeh primerih izločimo primarne barvne dražljaje z optičnimi filtri, da dobimo barvne izvlečke v obliki večtonskih negativov. Tudi tu se poslužujemo fotokemijskih procesov, ki so podobni tistim v negativ-pozitiv tehnologiji. Osnova elektronske tehnologije je elektronsko skeniranje. S katerim analiziramo predlogo in izločene primarvne barvne dražljaje spremenimo v digitalne signale. Te obdelam v procesnem računalniku in shranimo v pomnilniku, da bomo kasneje z njimi vodili izdelavo barvnih izvlečkov raztriranih diapozitivov, negativov ali pa tiskovnih form. (lasersko rastriranje). S takimi informacijami je mogoče voditi tudi naprave za kapljično in lasersko elektrografijo, ter neposredno izdelati 3 kromatske rastrske reprodukcije na tiskovnem materiala. Bistvo elektronske produkcije je da je predloge možno grafično oblikovati in šele nato izdelati rastrski diapozitiv, negativ, tiskovno formo ali celo 3kromatski avtotipijski odtis. Sukanje rastra pri trikromatski barvni produkciji Če bi ostal raster pri snemanju vseh treh negativov vedno v istem položaju, bi se rastrske pike odtisnile druga na drugo, torej vse tri na isto mesto tiskovnega materiala. Zaradi tega bi nastalo le subtraktivno mešanje barvnih dražljajev, ne pa tudi optično mešanje barvnih valenc, ki v tisku omogočajo mnogo bolj natančno simuliranje (zaradi tehničnih možnosti tiska sploh ni možno simuliranje barvnih valenc izključno s subtraktivnim mešanjem). Da se to ne zgodi, raster vrtimo. Y barvni izvleček naredimo tako, da je pod kotom 00, M da je pod 750, in C pod kotom 150, K pa pod 450. Uporaba črne barve pri večbarvni reprodukciji S tiskom vseh treh primarnih tiskarskih barv na isto mesto tiskovnega materiala bi moralu dobiti nepisano črno barvo ali vsaj temno sivo, kajti vsaka primarna barva zadrži 1/3 bele svetlobe. V resnici dobimo odtis rdeče rjave barve. To nastane zaradi tega ker primarne tiskarske barve prepuščajo tudi nekaj tistih barvnih dražljajev, ki jih ne bi smele in absorbirajo nekaj tistih, ki bi jih morale prepuščati. Da bi lahko kljub temu reproducirale tudi natemnejše barvne valence si pomagamo s tiskom četrte – črne barve. Uporabljamo jo tudi za izboljšanje ostrine in ločevanje detajlov na reprodukciji. Shema za posredni ploski tisk Slepi tisk – definicija, shema opis Slepi tisk je posebna oblika visokega tiska, ki zahteva toge tiskovne forme in visok tiskovni tlak, ki ga lahko dosežemo le v visokem tisku. Pritisk povečamo tako močno, da nastane na odtisu relief tiskovne forme. Ker pri tisku ni potrebno nabarvati forme in vidimo podobo tiskovnih elementov le zaradi tega, ker so na odtisu izbočeni, se tehnika imenuje slepi tisk. Vroči tisk – definicija, shema, opis Vroči tisk je posebna oblika visokega tiska, ki zahteva toge tiskovne forme in visoki tiskovni tlak, ki ga lahko dosežemo le v visokem tisku. Pri tem tisku uporabljamo namesto pstoznih barv obarvane folije. Tiskarska barva s folije se v obliki, ki jo določa tiskovni element, prenese na tiskovni material zaradi povečanega tiskovnega tlaka, predvsem pa zaradi visoke temperature tiskovne form, ki dosega okoli 1300 C. z uravnavanjem tiskovnega tlaka lahko tudi pri vročem tisku dosežemo reliefni odtis, ki pa je obenem tudi obarvan. Folija se sestoji iz:

Lepila s katerim se barvilo folije zlepi ob tiskovni material

Barvilo ali obarvana kovinska folij

Ločilni sloj

Nosilni sloj
  1   2   3

Share ing jaringan sosial


Similar:

A. Opis egzaminu maturalnego

[Naslovnica. Opis: temen vzorec kot iz razkošnih staromodnih tapet...
...

Astronomi


Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
kontak
a.kabeh-ngerti.com
.. Home