Nadaljevalec»sferične tradicije« Aperion in sfairos V predsokratski kozmologiji


download 215.14 Kb.
jenengNadaljevalec»sferične tradicije« Aperion in sfairos V predsokratski kozmologiji
Kaca6/6
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Astronomi > Dokumen
1   2   3   4   5   6
87. Katere so temeljne racionalne predpostavke kozmologije kot vede o celoti vesolja?

  1. Aksiomi logike: identiteta, neprotislovnost, izključeni tretji

  2. Načelo zadostnega razloga: podati moramo razlog za vsako trditev. To načelo ni normativno , ker resnice dejstev ne morejo nikoli biti popolnoma utemeljene (razen, če ne vmešamo metafiziko).

  3. Jasnost in razločnost: mišljenje mora biti jasno in razločno kolikor je le mogoče na danem področju. To načelo ima regulativni pomen (o čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati)

  4. Sistematičnost: koherentnost, povezanost, preglednost in urejenost

  5. Enostavnost: ockhamova britev – prvo pravilo, ki ga navede Newton v povezavi z eksperimentalno filozofijo je: “ne dopuščajmo več vzrokov naravnih stvari od tistih, ki so resnični in obenem zadostni za razlago učinkov”. Dandanes je bolj popularno: “Med dvema sicer enakovrednima razlagama izberi tisto, ki je najbolj enostavna”.

  6. Upravičenost posplošitve: Iz posameznik primerov lahko posplošimo na obče zakonitosti, vendar le tedaj, če je bodisi dostopen dovolj reprezentativen zvorec(statistični vzorec), bodisi če a priori predpostavimo uniformnost področja, ki ga raziskujemo(humovska indukcija).

  7. Skladnost z dejstvi: če želimo, da hipoteze postanejo trditve, se morajo skladati z dejstvi.

88. Kje in kako se kažejo spoznavne meje sodobne kozmologije?

Glej vprašanje 80.
89. Kaj je panteizem in v katerem pomenu ga sodobna filozofija narave »aktualizira«?

- Izraz: John Toland (1720), navezujoč se na Spinozo. Če panteist časti naravo kot božansko, kaj pravzaprav časti? Je to alternativa teizmu (predvsem krščanstvu)? Narava tu nikoli reducirana na materijo, predmetno območje novoveške znanosti. Mišljena prej v pomenu grške physis, tj. »vse, kar je«, in obenem bistvo (natura) vsega bivanja. Filozofska religija. Čustveni, religiozni odnos do narave. Ne gre za malikovanje vsake mušice, gre za Enost. Bog je imanenten, kar pa ne pomeni, da nima nekega transcendentnega vidika (Levine).

- »Vse« je preširoko za definicijo. »Monizem« preozko. P. je filozofski nauk in/ali religiozno prepričanje, da vse, kar obstaja, tvori božansko Enost – s tem da »vse« pomeni celotno, vseobsegajočo naravo (v »metazifičnem« smislu). Bolj kot ontološki je zanj značilen spoznavni monizem. Torej: monizem, imanentizem, božanskost (božansko, imanentno Eno). Transcendenca na ravni imanence (to se pojavi npr. pri Husserlu). Levine: epistemološka transcendenca: v spoznavnem smislu Božanstvo presega spoznavajočega subjekta, vztraja misterij »onstran« spoznanja.

- Ne pomeni »vse-eno« v banalnem smislu. Ni »vse enako božansko«, kajti to bi vodilo v nesmiselnost vsake dejavnosti in v spoz. in etični relativizem. Toda hierarhija ima spodaj in zgoraj znotraj imanence.

- Zakaj je Eno božansko? Ker ga panteisti izkusijo, občutijo kot svetega. Ni Boga kot osebe, razodetja, dogem, posmrtnosti, odrešenja, antropomorfizma.

- Problem: je tudi zlo božansko? Kako to, da ga je toliko v Enem? Sicer pa je to večji problem za teizem: pant. Bog ni popolno bitje. Zlo je nekaj, kar deluje proti Enosti.

- Od predsokratikov do Einsteinove »kozmične religioznosti«. Plotin, Spinoza, Schelling – ta glavni frajerji.

- Razvoj kvantne mehanike v 2. polovici 20. st. se približuje neke vrste panteizmu ravno s preseganjem Einsteinove omejitve hitrosti posredovanja informacije z največjo možno fizično hitrostjo (svetlobe); nekateri »holistični« razlagalci kvantne mehanike (Bohm, Penrose) namreč trdijo, da v vesolju – preprosto rečeno – kozmična »zavest« (mind, duh) povezuje vse z vsem, ne glede na fizične razdalje v prostoru-času. Sodobni kozmološki znanosti je blizu misel, da je narava (vesolje) vse do nastanka človeka (opazovalca) »speča zavest« - čeprav si naravoslovna znanost te misli še ne upa jasno izreči (glej naslednje vprašanje na koncu). (Predlagam, da pred Inštitut Jožefa Štefana postavimo velik plakat: »Znanost, pogum! Viva panteizmo et la liberta!«).
90. Schelling: »Narava naj bo vidni duh, duh nevidna narava« (razlaga in komentar).

- Sch. se je sicer deklariral proti panteizmu, ko ga je enačil s Spinozovo fil. in determinizmom. A izpolnjuje vse 3 kriterije: monizem, imanent., bož. Eno.

- Temeljna postavka: identiteta narave in duha v absolutu, ki pa ni dostopen pojmovni sintezi (kot pri Heglu), temveč zgolj intelektualnemu zrenju., torej kontemplativni fil. in umetnosti. Ideja absolutnega jaza, ki sam sebe doumeva, ki se hoče kot jaz, torej kot duh. A (drugače kot pri Fichteju) se ta duh konstituira v naravi in se skoznjo vzpenja k vse večji popolnosti. »Narava naj bo vidni duh in duh nevidna narava. Tu torej, v absolutni identiteti duha v nas in narave zunaj nas, se mora rešiti problem, kako je možna narava zunaj nas.« Narava je nezavedni duh, ki v svojem razvoju napreduje k samospoznanju.

- Transcendentalno razumevanje narave. Narava na vseh stopnjah (od kamnin naprej) je »oduševljena«. Realno je preddverje idealnega. Misel ne more k slednjemu, če ni v prvemu, če naravo ločuje od duha. Umetnost višje od filozofije: resnična združitev ločenega; narava je pesem, skrita v svoji čudoviti pisavi. A ne zgolj najti točko združitve, ne sme se naveličati raziskovanja nasprotij, tej točki postaviti nasprotje.

- (Eksplicitni vpliv Bruna, ki ga povzema Jacobi.) »Spoznavanje te svete enosti, v kateri je Bog neločen z naravo...« Ena luč, usoda v vsem; kot ena rastoča rastlina. Drugače od Spinoze: razvoj, procesualnost božanstva.

- Hrepenenje duše po večnosti, a zelo »budistično« - kot volja, ki ničesar noče. »Biti, kot da ni... to je človeku, to je v Bogu najvišje.« Pravolja in njeno hrepenenje po samospoznanju. »Ona tiha volja, porojenja v tihi večnosti sama iz sebe, je bila večna volja do narave.« Duh se ne more povpeti k sebi, ne da bi obenem spoznal naravo kot svoje lastno nezavedno hrepenenje. Sistem, ki si prizadeva preseči zev med duhom in naravo, ne da bi enega reduciral na drugega (Hegel, materialisti).

- Prvenstveno mistično je ravno narava, čutnost. To ni isto kot misticizem, ki je zgolj nasprotovanje znanstveni metodi, ki se sklicuje na kao neko notranjost. (Sch. proti Heglovemu očitku, da postavlja absolut v »noč, v kateri so vse krave črne«.

- Iskal svobodo duha v samorazvijajoči se naravi. Ravno to razvijanje je »umetniško« ustvarjanje narave kot nezavednega Jaza; ni nujno, temveč kontingentno, rezultat svobodne volje. Bog ni od začetka do konca dovršen – »sicer mu ne bi bilo treba, da se naredi«. (Pred nemško klas. fil. dilema med neživim pant. Bogom ali »živim« teističnim; kar se tu podre.)

- Sch. se zavzema za monoteizem, v katerem Eno-in-vse (hei kai pan) biva kot duh. Človeška zavest nima Boga kot predmet, z njim je izvorno eno. Človeško samospoznanje pa je »teogonični proces« (nezavedno). Šele na najvišji stopnji se človek prepozna kot Bogu enak. V procesu ozaveščanja in zrenja istosti narave in duha postaja Sebstvo.

1 5. element, »eter« [Platonov »vesoljni element«, sholastična kvintesenca], nenehno kroži v vesolju (je »nad« ognjem, tvori obod kozmosa)

2 Ta eno-mnoštvenost je prisotna v vseh emanacijah [khm, kaj je že govoril Suzuki? Ne eno in ne dvoje, temveč eno in dvoje! ].



1   2   3   4   5   6

Astronomi


Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
kontak
a.kabeh-ngerti.com
.. Home