Nadaljevalec»sferične tradicije« Aperion in sfairos V predsokratski kozmologiji


download 215.14 Kb.
jenengNadaljevalec»sferične tradicije« Aperion in sfairos V predsokratski kozmologiji
Kaca2/6
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Astronomi > Dokumen
1   2   3   4   5   6

NASTAJANJE in MINEVANJE (kat. SUBSTANCA)

  • RAST in PORAJANJE (kat. KVANTITETA)

  • SPREMINJANJE (kat. KVALITETA)

    d. PREMIKANJE (LOKOMOCIJA) (kat. PROSTOR) – tu najpopolnejše VRTENJE (ROTACIJA)

    - Primarno gibanje je premikanje (lokomocija), najpopolnejše premikanje pa je vrtenje (rotacija). Slednja je najpopolnejša, ker se tako premikajo večne stvari. Gibanje je večno (ker je čas povezan z gibanjem, lahko sklepamo, da je tudi čas večen [nasprotje s Platonom in kasneje s sholastiki]).

    - Aristotel razlikuje med »naravnim« in »vsiljenim« gibanjem. To razlikovanje počiva na t.i. teoriji naravnih mest: vsa telesa sestojijo iz 4 elementov (ogenj, zemlja, voda, zrak [podobno kot Empedokles, Platon, kasneje sholastika]1) in vsak od teh 4 elementov ima svoje specifično naravno mesto, h kateremu teži, stremi po naravi (zemlja (najtežja) – najnižje (v središču vesolja), voda – nekoliko višje, zrak – višje, ogenj (najlažji) – najvišje). Telo se giblje v skladu s tem, katerega elementa je največ v njegovem sestavu. Npr. kamen (ki sestoji v glavnem iz zemlje) v vodi potone; vodni mehurček (ki je iz zraka) se v vodi dviga; dež (voda) pada (se premika dol od zraka) ipd.. Ko predmet doseže svoj naravno mesto, se tam ustavi in se ne premika več. Sedaj lahko razložimo razliko med »naravnim« in »vsiljenim« gibanjem: gibanje nekega elementa je lahko v skladu z njegovo naravo ali v nasprotju z le-to; če je v skladu z njegovo naravo, se ta predmet giblje v smeri naravnega mesta prevladujočega elementa v njegovi sestavi (torej je udejanjenje možnosti skladno z možnostjo elementa); če pa je v nasprotju z njegovo naravo, se bo gibal v smeri, ki je nasprotna od naravne, tj. vstran od naravnega mesta prevladujočega elementa v njegovi sestavi (ne v katerikoli, ampak dejansko v nasprotni!). Ko bo »zunanji« vzrok za gibanje (v primeru vsiljenega gibanja) umanjkal, se bo predmet spet začel gibati v svoji naravni smeri.
    16. Aristotelovo pojmovanje neskončnosti in argument(i) za končnost vesolja

    - Dočim so predhodni misleci govorili zgolj o dejanski (aktualni) neskončnosti (Anaksimander – apeiron, pitagorejci – liha števila: končno, soda števila: neskončno, atomisti – neskončen prazni prostor ipd.), je Aristotel razlikoval med potencialno (možno) in dejansko (aktualno) neskončnostjo. Slednja (=dejanska neskončnost) po Aristotelu ne obstaja (neskončno pri Aristotelu ne obstaja kot dejanskost). Potencialna neskončnost je tisto, pri čemer je vedno nekaj izven (npr. množica naravnih števil: 1, 2, 3, 4… - vedno lahko nekaj dodamo), nekaj, kar ni celota (pri celoti namreč ni nič izven). Ker nič, kar nima konca (telos), tj. meje (peros), ni popolno, je neskončnost nepopolna. Forma, ki je dejanska celota, je popolna, materija, ki je možna neskončnost, je nepopolna [kasneje Bruno temu nasprotuje!].

    - Dokaz za končnost vesolja: Neskončno je negibno, kajti če bi se premaknilo za še tako malo, bi ta premik trajal neskončen čas; nebo se giblje krožno, torej se giblje, zato je končno Isto sranje drugo pakovanje : nebo se giblje krožno; če bi bilo neskončno, bi moralo v končnem času preiti neskončno.
    17. Prostor in praznina v Aristotelovi Fiziki (manjka praznina)

    - Aristotel si zastavi vprašanje, ali prostor sploh obstaja in nanj odgovarja pritrdilno. To, da prostor obstaja, pravi, je jasno iz medsebojnega premeščanja: nek kraj (topos) ali prostor (chora) lahko zapolnjujeta zdaj zrak zdaj voda - sam kraj oz. prostor je torej različen od njiju (topos (del prostora) ni enako chora (vesoljni prostor, prostor v celoti)). Prostor obstaja pred stvarmi (=ontološka prvotnost prostora): prostor ne izgine, četudi stvari v njem preminevajo; brez prostora pa ne obstaja nobena druga stvar. Prostor pri Aristotelu a. ni praznina (pri Aristotelu praznine ni ne zunaj ne znotraj telesa [nasprotje z atomisti]), b. ni vzrok (čeprav je prvoten glede na stvari, ni njihov vzrok [nasprotje z, recimo, Anaksimandrom]), c. ni telo, d. ni predmet mišljenja (ni ideja, temveč spada med čutna izkustva [praprostor (chora) pri Platonu je neizkustvena]); opredeljen je kot »negibna meja obdajajočega telesa« (podoben je posodi) – kljub temu, da je prostor pred stvarmi, pa je skrajna meja prostora vezana na skrajno mejo stvari (prostor se konča, kjer se konča vesolje – ni nekega absolutnega prostora), kajti praznega prostora ni: vsak prostor vsebuje neko telo (vsaj enega od 5 elementov) Topološka struktura vesolja je okrogla, sferična (ima sredino in skrajno mejo, središče in obod [o tem kasneje govora pri Brunu in Kuzanskem]). Nebo je prostorsko v sebi: ne nahaja se »nekje«; neka stvar X, ki je nekje, se nahaja v nečem drugem, kot je ta X, in kar ta X obdaja – poleg vesolja kot celote pa ni ničesar, kar bi bilo izven tega vesolja, zato so v njem vse stvari. Zunaj neba ni ničesar: ne mesta ne praznine.
    18. Čas in večnost v Aristotelovi Fiziki (manjka večnost)

    [ta odgovor je podan, kot je razprostrt v odlomku iz Fizike, ki naj bi ga prebrali – povzema tako strukturo čtiva kot snov, ki je tam obdelana]

    - Podobno kot pri prostoru, si Aristotel tudi glede časa zastavi vprašanje, ali slednji sploh obstaja. Misel, da čas ne biva, izvira iz premisleka o 2 delih časa: preteklem in prihodnjem (zdaj za Aristotela ni pravi del časa – obstaja namreč le teoretično, tj. kot točka v geometriji, zato ne more dokazati realnosti časa)[podobno tudi kasneje Avguštin; gl. vprašanje 26]. Čas, ki je bil, več ni bivajoč, čas, ki bo, še ni bivajoč: celota, ki sestoji iz nebivajočih delov, pa ne more bivati. Aristotel zaključi, da je vprašljivo, ali čas res biva; če biva, pravi, biva na nek svoj poseben način (ta »poseben način« bo razložen v nadaljevanju).

    - Vprašanje po obstoju časa pa je tesno povezano z vprašanjem po naravi časa. Čas je povezan z gibanjem (o gibanju gl. vprašanje 15). Gibanje je nujni, a ne tudi zadostni pogoj časa; skratka, časa ni brez gibanja, a s slednjim ni identičen (je nekaj, kar gibanju pripada [na podoben način je prostor odvisen od telesa, a z njim ni identičen]). Aristotel ugotavlja, da čas z gibanjem ni povezan kvalitativno, marveč kvantitativno: imata namreč isto mero. Ta skupna mera pa je število. Čas je tako število gibanja glede na prej in kasneje, je mera gibanja (in obratno: gibanje je število, mera časa). Čas potemtakem vendarle je, obstaja, meri pa ga število gibanja; vendar čas ni zgolj število – je tisto šteto in ne tisto, s čimer štejemo (dve vrsti števila).

    - Nato se Aristotel vpraša, kaj pomeni »biti v času«. Ugotavlja, da sta tukaj na voljo dve možnosti: a. biti tedaj, kadar je čas, b. analogno kot za nekatere stvari pravimo, da so »v številu«. Aristotel se odloči za slednjo možnost (prva bi lahko namreč pomenila, da nečesa, kar ne biva v času, sploh ni – na ta način bi »izgubili« negibnega gibalca). Ta druga možnost ločuje med stvarmi, ki so v času, in tistimi, ki niso; tako kot nekatere stvari so v številu, druge spet ne (števne da, neštevne ne). Pri tem je pomembno dvoje: a. da so lahko »v času« tudi negibne stvari (ni vse negibljivo tudi mirujoče, temveč le tisto, ki mu je bilo odvzeto gibanje – in to mirujoče bo meril čas!), b. da na ta način ni izključena možnost nekega nečasovnega bivajočega (=negibni gibalec).

    - Na tem mestu se loti Aristotel razprave o zdaju. Zdaj je krati različen (kot zaporedje) hkrati isti (njegova podlaga je identiteta). Ta skupna podlaga zdaja je zavest: zdaj v zavesti razmejuje preteklost od prihodnosti, v zavesti je vselej isti, vselej v sedanjosti. Razmerje med prej-pozneje ne rabi podlage zavesti (je brezčasno, saj gre za razmerje do nečesa drugega – dogodek A pred dogodkom B), »zdaj« pa je torej odvisen od zavesti [razmerje prej-pozneje: sodobne brezčasne teorije časa]. Brez zdaja po Aristotelu ni časa: gre za mejo med preteklostjo in prihodnostjo (z njim je namreč zvezan in razdeljen).

    - [Dodatno gradivo : Einstein in Aristotel – strinjata se, da je čas »število gibanja«, vendar je pri Einsteinu to še bolj zaostreno: čas je samo število gibanja in nič več (nič nasebnega, substancialnega), je neločljiv in neodmisljiv od gibanj sistemov, v katerih ga merimo]

    - [izpostavimo nekaj razlik med Platonovim in Aristotelovim pojmovanjem prostora in časa: po Platonu je čas ustvarjen, omejen, pri Aristotelu pa neomejen (saj je gibanje večno); po Platonu je praprostor prisoten vseskozi, neomejen, pri Aristotelu je vesoljni prostor omejen na telo (=vesolje)]
    19. Aristotelovo pojmovanje vzročnosti in teleologija narave

    Aristotel loči 4 vzroke:

    • materialnega/snovnega (causa materialis) – »to, iz česar« (kamen kipa)

    • formalni/oblikovni (causa formalis) – »opis tega, kar bo« (oblika kipa)

    • učinkujoči/dejavni (causa efficiens) – »glavni vir spremembe ali mirovanja« (umetnik, ki oblikuje kip)

    - teleološki/smotrni (causa finalis) – »cilj, zaradi katerega je nekaj strojeno« (kip je cilj izdelave kipa, …; zdravje je cilj teka, hujšanja, zdravil, …)

    - Pri gornjem primeru je vidno, da je celotno umetniško delovanje podrejeno teleološkem vzroku. Teološki/smotrni vzrok nam torej omogoča razlago naravnih procesov s sklicevanjem na cilj oz. telos (vzrok nekega naravnega procesa je tako lahko končni cilj, h kateremu ta proces privede).

    - V Fiziki II/8 Aristotel zagovarja teleološki/smotrni vzrok – zagovarja pa ga negativno, tj. tako, da dokazuje, da materialni in učinkujoči vzrok ne zadostujeta za določene vidike narave in potem sklepa, da je teleološki vzrok najboljša razlaga za te vidike (očitno je, da s tem teleološkega vzroka ne dokaže; za to bi rabil pozitiven dokaz). Aristotel izpostavlja, da nasprotniki smotrnega vzroka ne morejo razložiti, kako to, da se spremembe v naravi odvijajo tako redno (tj. rednosti sprememb v naravi). Spor teče, mdr., o vprašanju oblike zob (): nasprotnik teleološkega vzroka meni, da je oblika poljubna in ni odvisna od preživetja živali, tj. da sta preživetje in smrt pač naključna – žival, ki bo imela pravilno obliko zob, bo pač preživela, tista, ki je ne bo imela, pa pač ne (preživetje nima nobenega »učinka« na obliko zob); Aristotel na to odgovarja, da to ne nudi razlage, zakaj zobje redno rastejo na ta način: ostri spredaj, kočniki zadaj itd. Kjer se pojavlja rednost, je treba najti ustrezno razlago, govoriti o naključju pa ni nobena razlaga. Aristotel tako ponudi teleološki vzrok kot svojo razlago regularnosti tovrstnih sprememb. Pomembno je tudi to, da je končni cilj (=smoter) pri Aristotelu vedno dober (npr. takšna oblika zob je dobra za preživetje in razvoj živali).
    20. Aristotelovo »prvo negobno gibalo«
    21. Geocentrični kozmos v Aristotelovi razpravi O nebu (kratek oris)

    Kozmos oz. nebo je pri Aristotelu eno (zavrnitev mnoštva svetov [anti-atomisti, anti-Bruno]), večno (nasprotje s Platonom – pri njem je kozmos ustvaril demiurg) in sferično (nadaljevanje sferične tradicije pri predsokratikih, skladno s Platonom). V centru vesolja se nahaja nepremična, negibna Zemlja. Zemlja namreč sestoji povečini iz zemlje  in se v središču vesolja nahaja zato, ker je to »naravni prostor« tega elementa; če bi bila kje drugje, bi se itak premaknila nazaj v center (za podrobnejšo predstavitev »teorije naravnih mest« glej vprašanje 15; tukaj bodi dovolj, če pripomnimo, da je Aristotelov kozmos hierarhiziran: v sublunarni sferi se nahajajo 4 elementi v obliki sferičnih plasti: zemlja (središče), voda, zrak, ogenj (najdlje) pri luni, nad to sfero pa vse do oboda se nahaja eter). Zemlja je sferične oblike. Okoli zemlje kroži sedem planetov (Luna, Sonce, Venera, Merkur, Mars, Jupiter, Saturn), ki se gibljejo drugače kot zvezde »stalnice«, ki so pripete na nebesni svod (zadnja sfera, na samem robu vesolja).
    22. Pojmovanje narave v antičnem atomizmu in stoicizmu

    Atomizem:

    - LEVKIP in DEMOKRIT – govorita o praznem prostoru (=nebivajoče, prazno, nič), ki ga zapolnjuje neskončno veliko večno gibajočih se prvin, atomov (=bivajoče, nekaj, čvrsto) [atomisti torej nasprotujejo Parmenidovemu monizmu in, podobno kot kasneje Platon, trdijo, da nebivajoče ne biva nič manj kot bivajoče]. Atomi se med seboj razlikujejo po obliki (A vs. N), razvrstitvi (AN vs. NA) in legi (N vs. Z). Grški atomisti so trdili, da ima vse svoj vzrok – ker pa ni prvega vzroka (causa sui pri njih ne obstaja), je vzročna veriga neskončna [podobno kot Prvi gibalec pri Aristotelu]; ker naključja (za razliko od aristotelikov) ni, je narava deterministična. Demokrit je učil tudi, da obstaja neskončno mnogo svetov, ki se razlikujejo po velikosti in da so razdalje med njimi neenake (ponekod jih je več, ponekod manj) [o tem je govora kasneje pri Brunu].

    - EPIKUR – vpelje motiv odklona (=klinamen): v prvotnem snopu atomov pride do majhnih odklonov, ki imajo v teku časa velike posledice; tu se kaže odmik od nujnosti in strogo deterministične podobe sveta, ki jo zagovarjata Levkip in Demokrit [približanje Aristotelu]

    - TIT LUKRECIJ KAR – nadaljevalec Demokritove misli v rimski filozofiji; v svojem delu De rerum natura predstavi argument sulice: predpostavimo, da smo prišli do meje sveta (tj. da je svet, vesolje končno) in vržemo sulico; poraja se vprašanje, kje točno se ta sulica nahaja; možna sta 2 odgovora: a. da sulica ni nikjer (kar je absurdno, saj je sulica predmet, ki biva in zaseda nek prostor, in nekaj, kar biva, ne more biti nikjer), b. da je sulica v zunanjem prostoru za mejo (ta »zunanji prostor« pa je spet prostor) – na podlagi tega premisleka lahko sklepamo, da je svet brezmejen, neskončen.

    Stoicizem:

    [Namesto uvoda (hrhr): stoiška filozofija se je razvijala v obdobju pozne grške antike, t.i. helenizma (poleg stoicizma sta bila takrat »v igri« še skepticizem in epikurejstvo); ukvarjala se je s tremi področji človekovega življenja: logiko (=dialektika), »fiziko« (=filozofija narave, kozmologija) in etiko; delimo jo na zgodnjo (3. st. p. n. š. – Zenon, Kleant, Hrizip), srednjo (2. – 1. st. p. n. š. – Pozejdonij, Panajtij), pozno (1., 2. st. n. š – Seneka, Epiktet, Mark Avrelij)]

    - Stoiška filozofija narave se navezuje na Heraklitov OgenjLogos: Heraklitov nauk je tu modificiran v nauk o Logos spermatikos. Iz Logos spermatikosa (semenski princip stvarstva, um, ogenj, bog) se porodijo številni posamezni logoi spermatikoi, ki v sebi nosijo prvotni um, ogenj duha. Logos je torej En, a v namene stvarstva, tj. da bi preoblikoval grobo materijo v čutne stvari, ustvari številne logoi spermatikoi; pomembno pri tem je, da so tudi logoi spermatikoi snovni, tj. materialni. Stoiki o logoi spermatikoi pravijo tudi, da so ognjeni dih, duh, vesoljna duša, pneuma; so Logos, razpršen skozi vso naravo, pneuma, ki vse prežema, in je počelo rasti, razvoja. V naravi imamo tako dva principa: aktivni princip (semenski princip, Logos spermatikos oz. logoi spermatikoi, ogenj, um, bog, pneuma) in pasivni princip (inertna, brezkvalitetna materija). Oba principa sta znotraj narave, sta v naravi (ni čutne in nadčutne sfere kot pri Heraklitu, Platonu, …), sta materialna.

    - Aktivni princip (ogenj) oblikuje pasivni princip (materijo) v skladu s svojim načrtom. Ta načrt se ponavlja znova in znova: prične se s tem, da je vse ogenj, nakar nastanejo elementi (iz ognja še voda, zemlja, zrak), iz elementov se porodi svet kot ga poznamo, nato pa zopet vse izgori v večnem ognju. Svet se torej vedno znova obnavlja v vesoljnem požaru (ekpyrosis) [podobnosti s ptičem Feniksom; vpliv na Nietzschejevo idejo večnega vračanja enakega]. V ozadju nauka o vesoljnem požaru se skriva ciklično pojmovanje časa. Če vesolje ciklira, mora biti končno; neskončnost namreč ne more ciklirati; namreč, nekaj lahko ciklira le, če obstaja neko omejeno, končno število kombinacij, ki se lahko zvrstijo; če je takšnih kombinacij neskončno, ne more biti govora o cikliranju.

    - Pojmovanje, da vesolje ciklira in je zato končno, govori v prid nekemu determinizmu (omejeno število kombinacij, ki se vseskozi znova ponavljajo). Stoiki so bili deterministično usmerjeni: človekova svobodna volja je v tem, da svobodno/zavestno pristane na to, na kar tako ali tako mora pristati [sorodnost s Spinozo]: svobodna volja = sprejemanje nujnosti sveta. Usoda ali Logos (Logos identičen z Usodo že pri Heraklitu; gl. vprašanje 5) pa ni slepa usoda, neka nesmiselna materialnost, ampak gre pri njej za previdnost narave. Nujnost in previdnost (pronoia [podobno pri Platonovem demiurgu!]) sta 2 vidika Uma, Logosa, Usode.
    23. kozmos in etos pri Marku Avreliju

    V kozmologiji Marka Avrelija je opazen zasuk k pojmovanju, da je »vse eno«; torej za nekakšen obrat k Heraklitovemu »hen kai pan« (=eno ali vse; glej vprašanje 5). Mark Avrelij namreč pravi, da je en svet, ki zaobjemlje vse, en bog, ki vse prešinja, ena snov, en zakon, ena popolnost. Vse je torej medsebojno prepleteno, povezano, pod vodstvom skupnega zakona. Vse je v spreminjanju, toku, a ravno ta tok, to vrvenje, spreminjanje, je univerzalno, splošno, podvrženo skupnemu pravilu. Življenje v skladu z naravo, z Enim je dobro življenje. Prepoznati to vsesplošno povezanost, sprejeti, kar prinaša življenje, slediti teku stvari, je torej dobro; slabo pa je, če skušamo kljubovati toku stvari, ne prepoznamo harmonije in ne sprejmemo vsesplošne povezanosti in toka stvari. Od tod tudi vznika kozmopolitski duh: kot posamezniki imamo vsi svoje mesto in državo, kjer prebivamo, a kot ljudje smo vsi prebivalci vesoljstva, »vesoljnega mesta«. Vsakdo si mora prizadevati za tem, da bi mislil, gledal na stvari s stališča celotnega kozmosa, s stališča celote [kasneje Spinoza: sub speciae aeternum] [pobje, ne bi bil rad nadležen z Jägerom, Suzukijem itd., a tukaj imamo spet za opraviti z Veliki duh vs. mali duh; transpersonalna zavest vs. personalna zavest, … Ošlaj Omniprezentni ]
    24. Plotinova sinteza narave in duha v Enem

    [nekaj dejstev o Plotinu: bil utemeljitelj novoplatonizma; njegova dela je zbral in uredil njegov učenec, Porfirij; slednji je ta dela poimenoval Eneade (iz enneadevet: »deveterke«); vsaka eneada tako vsebuje 9 razprav (skupno torej 54 razprav oz. filozofskih spisov); Eneade govorijo o različnih temah: o etiki, kozmologiji, duši, umu, Enem, …]

    - Plotinova ontologija: ta ločuje več ravni (ki pa so, kot bomo videli, medsebojno povezane/prepletene):

    - ENO

    - UM (Nous) [Vesoljni Um]
  • 1   2   3   4   5   6

    Astronomi


    Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
    kontak
    a.kabeh-ngerti.com
    .. Home