Nadaljevalec»sferične tradicije« Aperion in sfairos V predsokratski kozmologiji


download 215.14 Kb.
jenengNadaljevalec»sferične tradicije« Aperion in sfairos V predsokratski kozmologiji
Kaca1/6
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Astronomi > Dokumen
  1   2   3   4   5   6
1. Kaj je tematski predmet filozofije narave?

- vesolje, kozmos, univerzum

- pojmovanje prostora-časa

- narava
2. Grško pojmovanje phýsis

- physis: običajno slovenimo kot »narava«; koren phy- etimološko pomeni »klitje«, »rojevanje«, »rast« itd.; izvorno je narava torej tisto, kar klije, se rojeva, raste itd.; ustreznejši prevod bi zato morda bil »priroda« (gl. roditi).

- PREDSOKRATIKI: narava kot »neskončno, odprto« (apeiron) [Tales, Anaksimander, Heraklit, Levkip, Demokrit, …] in/ali »zaprto, sklenjeno, sferično« (sfairos) [Ksenofan, Parmenid, Empedokles, Pitagora, …]

- PLATON: narava je demiurgov »posnetek« večnega sveta idej (nadaljevalec »sferične tradicije«)

- ARISTOTEL: narava je bivajoče v prostoru in času, za katerega sta značilna gibanje in vzročnost (nadaljevalec »sferične tradicije«)
3. Aperion in sfairos v predsokratski kozmologiji

Gre za vprašanje o tem, kakšen je vesoljni prostor (o tem, kakšna »struktura« narave, physisa). Predsokratiki so se glede odgovora na to vprašanje delili na dva tabora:

  1. tisti, ki so trdili, da je vesoljni prostor neskončen, odprt (apeiron):

- TALES: iskal stalnost v spremenljivosti pojavov, neko nespremenljivo podstat, prapočelo (arche) – za Talesa je to voda; v vodi naj bi stvari nastajale in v njej preminevale, sama pa ostaja nespremenjena; dokazoval je, da zemlja plava na vodi

- ANAKSIMANDER: podstat je apeiron (neskončno; prva omemba neskončnega!); apeiron nima začetka, nima konca (je neumrljiv, neminljiv), je vzrok vsemu drugemu (pravzrok); apeiron »objema vse svetove«

- ANAKSIMENES: počelo vseh stvari je zrak; zrakasta je tudi naša duša. (vpliv: Platon [vesolje kot živo telo je v duši], Plotin [kozmos je v duši], stoiki [pnevma – kozmični dih (duh)])

- HERAKLIT EFEŠKI: govori o večnem periodičnem ognju (večnost + sprememba (prispodoba ognja)); »hen kai panta« - »eno ali vse« (»iz vsega eno iz enega vse«): Logos je bitnost usode, ki se razprostira skozi bitnost Vsega: vse je eno; Logos (=usoda =Eno) je stvarnik bivajočih iz nasprotnosti; vse se spreminja, a v ozadju tega procesa se kaže Eno (= Logos =usoda) (vpliv: stoiki [vesoljni požar]); v to skupino ga lahko uvrstimo le pogojno (govori o periodičnosti, krožnosti; vseeno pa se zdi, da je prostor ognja odprt)

- LEVKIP/DEMOKRIT: govorita o neskončnem odprtem prostoru (nebivajoče), v katerem se giblje neskončno veliko prvin, atomov (bivajoče); Demokrit govori tudi o neskončnem številu svetov (vpliv: Tit Lukrecij Kar [argument sulice], Bruno)

  1. tisti, ki so trdili, da je vesoljni prostor zaprt, sklenjen, kroglast (sphairos):

- KSENOFAN: govori o tem, da je bitnost boga okroglasta (prvič postane model »krogla«); ta bog vse vidi, sliši, je duh, modrost in je večen; »hen kai theos« = »eno ali bog« (bog pri Ksenofanu še bolj duhoven kot misel, oster kritik antropomorfizma)

- PARMENID: misliti je isto kakor biti – mišljenja ni brez bivanja (ne moremo misliti nebivajoče); bivanje ima meje in je kakor krogla.

- EMPEDOKLES: vesolje, svet je krogla; iz enega (okroglega vesolja) se vse (=4 elementi) poraja (ko vlada Sovraštvo), v enem vse premineva (ko vlada Ljubezen)

- PITAGORA (tudi orfiki): periodično ponavljanje, nič ni povsem novega (ciklizem); duša je nesmrtna in prehaja v druge vrste živih bitij (reinkarnacija); spomin (na prejšnja življenja?) osvobaja človeka nujnosti, pozabe; počelo vsega je število: liha so meja, soda so neomejeno; kozmos je harmonija sfer (taxis) (vplivi: Platon [nesmrtnost duše, spomin], Aristotel? [harmonija sfer?])
4. Anaksimandrov »stavek« (vsebina in razlaga)

»Iz česar pa stvari nastajajo, v tistem tudi minevajo po Nujnosti; zakaj druga drugi plačujejo kazen (dike) in poravnavo za krivdo (adikia) po redu Časa«

Problemi glede prevoda: v gr. se pojavljajo na mestu, kjer ima slov. prevod »iz česar…v tistem« množinski osebni zaimki; kot primer navajam dva angleška prevoda:

I. »Whence things have their origin, Thence also their destruction happens, As is the order of things; For they execute the sentence upon one another - The condemnation for the crime - In conformity with the ordinance of Time.«

II. »Things perish into those things out of which they have their being, according to necessity; for they make just recompense to one another for their injustice, according to the ordinance [or assessment] of time—so he puts it in somewhat poetical terms«

Zaradi tega obstaja več različnih interpretacij tega teksta. V grobem lahko rečemo, da obstajata dve liniji argumentacije:

a.) Prva (imenujmo jih opozicionisti), ki se naslanja na množinsko rabo zaimkov v originalu in pravi, da Anaksimandrov stavek ne govori o nastajanju stvari iz apeirona, temveč o tem, kako posamične stvari nastajajo v procesu boja nasprotij (tj. opisuje boj nasprotij, v katerem stvari nastajajo in minevajo). Takšna interpretacija ločuje dve ravni »nastajanja«: prva je nastanek nasprotij (vroče – mrzlo, suho – mokro itd.; o tej ravni navedeni fragment NE govori) iz apeirona, druga pa nastanek posamičnih stvari iz boja med nasprotji. V skladu s to interpretacijo pomenita »krivda«, »kazen« prevlado enega pola nasprotij nad drugim, nakar se to razmerje spet obrne (»plačevanje«, »poravnava«) itd. Skozi to nenehno trajajočo bitko med nasprotji se tako tvori struktura sveta (neke vrste »sprava«).

b.) Nasprotna struja (imenujmo jih apeironisti) opozicionistom očita, da dela njihova interpretacija »to neskončno« (=apeiron) neaktivno in odvečno. Kajti ko se iz slednjega enkrat porodijo nasprotja, je vsa struktura sveta pravzaprav le igra teh nasprotij, apeiron pa je nepotreben. Apeironisti so zato prepričani, da se navedeni stavek nanaša na apeiron (in torej govori o nastajanju in minevanju stvari v slednjem). Pri tej drugi interpretaciji se pojavi problem, kako razumeti »kazen«, »krivdo« ipd. Ena možnih interpretacij je sledeča: vsaka stvar, ki pride v bivanje, jemlje možnost vstopa v bivanje drugim potencialnim stvarem; bivanje neke stvari je krivda do nebivajočih stvari in jo je treba poplačati v teku časa (=nehanje bivanja, umiranje, …). Gre za nek kozmični zakon sprave, pravičnosti (do neke mere soroden zakonu karme); krivde se znebiš šele s tem, ko prenehaš bivati in se spet potopiš v apeiron. Ta proces poteka po nujnosti, sledi zakonu (»according to necessity«, »as is the order of things«), torej lahko govorimo o nekakšnem determinizmu (Böhme).
5. Pojmovane gibanja in časa pri Heraklitu

- Pri Heraklitu je gibanje pojmovano kot nenehno spreminjanje, nastajanje, minevanje (analogija s širšim razumevanjem gibanja pri Aristotelu). V ozadju tega stalnega, univerzalnega spreminjanja se nahaja Logos (Beseda) (ni snoven!). Ta Logos je nespremenljiv, večno veljaven, usmerja vse spremembe. Kaže na nekakšno urejenost spreminjanja – spreminjanje ni nekaj povsem kaotičnega, ima neko strukturo, nek »smisel«, »plan«. Logos se v spreminjanju ohranja (tj. ostaja nespremenjen, en), je neke vrste »recept«, »načrt« za nastajanje in spreminjanje. Podoba tega Logosa je ogenj, ki se večno spreminja, a hkrati ostaja vedno en in isti. V Logosu nasprotja sovpadajo, so eno: »iz vsega eno iz enega vse«; hen kai pan: eno ali vse; podobno kot Dao ali Buda (v smislu Budove narave): ne eno ali dvoje, temveč eno in dvoje (vpliv na Kuzanskega). [Modrost (ki so je zmožni le redki) je v tem, da spoznamo Logos, mnoštvo v enem – spreminjanje in nastajanje kot stalnost v kozmosu]

- Pri Heraklitu se stvari se spreminjajo v času (voda, ki je topla, ko jo nalijem v kozarec, se čez eno uro ohladi), Logos pa je večen. Čas kot mera nenehnega spreminjanja; Logos, ki je nespremenljiv, en, večen je onstran časa (saj je onstran sprememb). Čas je torej prisoten samo tam, kjer je prisotno gibanje (=spreminjanje) [podobno kasneje tudi Aristotel, …], tam, kjer postajanja in minevanja ni, tudi časa ni – brezčasnost, večnost. [sledijo Sebastjanove meditacije :] Če sta spreminjanje in Logos kot nespremenljivo prepletena, če Logos (kot En, Usoda) prežema vse stvarstvo, potem gre pri Heraklitu za nujno povezanost časa in neskončnosti, za dve plati ene medalje. Časovno spreminjanje, v srži katerega leži večni Logos.

PODVPRAŠANJE: Kakšno razmerje med Logosom in nasprotji??? Identiteta, nespravljiva različnost, onstran monizma/dualizma???

6. Platonov Timaj: epistemološki status kozmologije?

Kozmologija ima pri Platonu status »modela« – gre za verjetno podobo (eikos) oz. zgodbo (mythos) o nastanku sveta. Človeška narava je omejena, zato o številnih resnicah (mdr. tudi o nastanku sveta) ne moremo govoriti natančno, podrobno, temveč se moramo posluževati prispodob, zgodb. To je v skladu s sodobno kozmologijo, ki prav tako postavlja modele in govori o celoti vesolja le hipotetično. [Platon vs. Sveto pismo: Timaj in Geneza govorita o podobnih rečeh (sorodnost motivov), a na zelo različen način (različna diskurza) – Platon govori hipotetično, kozmologija je pri njemu le model, podoba, medtem ko govori Geneza faktično, božja stvaritev sveta kot dejstvo]
7. Platonov demiurg in primerjava z bogom v monoteističnih religijah

- Platon demiurga imenuje za pesnika oz. stvaritelja (poietes), očeta vesolja, razumnost, dobrost sveta. Demiurg (Volja) je čutni svet ustvaril na podlagi sveta večnih idej (Um), in sicer z oblikovanjem praprostora/pramaterije, prasnovi (chora). Vselej bivajoče (tj. ideje) mu je torej služilo kot neke vrste vzorec pri ustvarjanju vselej postajajočega (tj. čutnega sveta), ki ga je oblikoval iz pratvari. Demiurg, Stvarnik je dober, zato je tudi njegova stvaritev (=čutni svet) dobra. Svet je nastal zaradi demiurgove previdnosti (pronoia), ta previdnost, umnost je prisotna tudi v svetu. Demiurg je ustvaril bogove in šele ti so nato ustvarili človeka; ker če bi ga ustvaril Demiurg, bi človek po njem dobil delež v življenju in bi bil enak z bogovi (tj. nesmrten); le bogovi so ga lahko naredili nesmrtnega.

- Platonov demiurg in Bog v monoteističnih religijah sta si podobna v tem, da sta oba dobra, da sta oba ustvarila čutni svet (tj. da sta ustvarjalna ). Ta dobrota, umnost naj bi se (v večji ali manjši meri) odražala tudi v njunih stvaritvah. Različna pa sta si v tem, da a. ima Platonov demiurg pri stvarjenju sveta neko podlago, osnovo (tj. kot vzorec mu služijo ideje, svet pa oblikuje iz večno obstoječega praprostora/pramaterije (chora)), medtem ko Bog ustvari svet iz nič (skratka, demiurg je bolj slab copy cat, krščanski Bog pa je artist v novodobnem pomenu – iz nič ustvarja, čista kreacija ), b. pri Platonu sta Um (svet idej, večno bivajočega) in Volja (demiurg) ločena, medtem ko sta pri monoteističnih religijah združena (glede zadnje razlike je treba opozoriti, da skušajo nekateri Platonovi interpreti pokazati, da se Um (tj. svet idej) nahaja v demiurgu in da je tako demiurg veliko bližje krščanskemu Bogu, kot se to sprva zdi; v tej smeri, recimo, je dokazoval Copleston), in c. pri Platonu je demiurg ustvaril najprej bogove in šele ti so nato ustvarili človeka (demiurg človeka ni hotel narediti, saj bi bil ta drugače nesmrten; tj. če bi ga demiurg ustvaril, bi mu bil človek podoben in zato nesmrten), medtem ko Bog monoteističnih religij človeka ustvari neposredno (čudno pri tem je to, da ga je ustvaril po svoji podobi, a je vseeno nesmrten – jaka podoba ; očitno je bil demiurg le večji frajer), [gl. tudi vprašanje 8]
8. Vesoljni Um in Duša v Platonovem Timaju

Platonov demiurg je dober, zato je hotel, da bi bile vse njegove stvaritve kolikor je le mogoče dobre (=svet kot posledica demiurgove previdnosti). Odločil se je, da bo tisto, kar je bilo prej neubrano in neurejeno (tj. prasnov/praprostor = chora), spravil v red. Kot vzorec pri ustvarjanju reda mu je služil svet večnih idej (umni svet). Ugotovil je, da če hoče narediti izdelek, ki bi bil najlepši in najboljši, mora le-ta vsebovati Um. In ker Um ne more biti navzoč v ničemer izven duše, vsebuje vesolje (=svet, telo) umno dušo – oz. bolje: vesolje kot živo telo je v umni duši (tj. duši, ki ima um). Ta duša je vseprisotna, vse prežema, obdaja, zapolnjuje [ta misel kasneje prisotna tudi pri Plotinu: kozmos je v duši]
9. Vloga geometrije v Platonovi kozmologiji

Preden se je demiurg lotil gradnje sveta, so bili 4 elementi (ogenj, zemlja, voda, zrak) v premešanem, kaotičnem stanju. V osnovi materije je torej vladala neka geometrijska neurejenost (praprostor/prasnov, chora – brezoblična, kaotična, premešana, dvodimenzionalna). To kaotičnost je demiurg geometrično uredil in posamične elemente medsebojno ločil, in sicer tako, da jim je podelil geometrične oblike (dvodimenzionalnost preobrazi v trodimenzionalnost – ploskve (trikotniki, kvadrati, …) preobrazi v geometrijske like; opa! ). Kot osnovne delce teh elementov je določil geometrijska telesa: t.i. platonska telesa oz. poliedre (geometrija je torej pri Platonu v osrčju strukture čutnega sveta: demiurg kot geometer). Ogenj sestoji iz tetraedrov, zemlja iz heksaedrov (kocke), zrak iz oktaedrov, voda iz ikozaedrov. Obstaja še en sestav – dodekaeder – o katerem Platon zagonetno pove, da ga je bog »uporabil za vesolje, ko ga je krasil s podobami«. Po Platonu je bil dodekaeder neke vrste »atom« za vesolje (razlog: dodekaeder se še najbolj približa sferični obliki). Kasneje je Aristotel za dodekaeder pridal še »peti element« (= »kvintesenca«) oz. eter. Končni razpored je torej takšen:

ogenj – tetraeder

zemlja – heksaeder

zrak – oktaeder

voda – ikozaeder

vesolje, (Aristotel, sholastika: eter, kvintesenca) – dodekaeder

Geometrično urejene elemente je demiurg uskladil po principu sorazmerja in s tem ustvaril telo sveta. Da zaključimo: telo sveta sestoji iz v skladu s sorazmerjem razporejenih 5 elementov (ogenj, zemlja, voda, zrak, »vesolje«), katerih delci imajo poliedrično strukturo (tetraeder, heksaeder, oktaeder, ikozaeder), ki jo je brezoblični in dvodimenzionalni chori vdihnil demiurg.
10. Platonovo pojmovanje časa in večnosti

- Pri Platonu je čas ustvarjen, in sicer se prične časiti (Sebastjan goes phenomenological ) z nastankom sveta. Demiurg je ob ustvarjanju sveta skušal le-tega čim bolj približati vzorcu, tj. Umu (Svetu idej), ki je negiben, večen. Ker pa je svet v gibanju (je spremenljiv – je tisto venomer postajajoče), večnosti ni mogel popolnoma priključiti ustvarjeni resničnosti. Zato je ustvaril gibljivo podobo veka, kar smo ljudje poimenovali čas. Čas meri vesoljna ura (njeni pokazatelji so sonce, ki meri dan/noč, luna, ki meri mesece, zvezde stalnice, ki merijo leta).

- Večnost (Uma, sveta idej) ni ustvarjena ali časovna, tj. ni neko raztezanje časa v preteklost in/ali prihodnost (je onstran časa); prav tako ne gre za neko večnost, ki bo nastopila v prihodnosti (to prisotno pri judeo-krščanstvu). Preteklost, sedanjost, prihodnost so oblike časa, ne večnosti; slednja zgolj je: je večna prisotnost Uma (sveta idej): večni zdaj.
11. Pojmovanje nujnosti v Timaju

Platon govori o 3 rodovih: očetu (Um, svet idej, vselej obstoječe), potomcu (Narava, svet podob, vselej postajajoče), materi (Praprostor/Prasnov, chora). Demiurg je amorfni praprostor/prasnov (materi) vtisnil geometrično strukturo, ga uredil in tako dobil štiri elemente (ogenj, zemlja, zrak, voda), s katerimi je lahko zgradil telo sveta. To telo sveta se pokorava Nujnosti, je torej deterministično (fizikalni zakoni). Vendar pa svet ne sestoji le iz živega telesa, temveč tudi iz umne duše. In v svetu se Nujnost pokorava Umu. Pri tem pa ne gre za strogo nadvlado, temveč za vladanje v smisla nudenja predlogov, vodenja, usmerjanja ipd.; skratka, prisoten je aspekt sodelovanja. Skratka, pri vprašanju svobode in determinizma, je Platon bolj na strani svobode.
12. Kaj je chora?

Chora pri Platonu je praprostor oz. prasnov. Platon jo imenuje tudi »tretji rod« in »mati« (prvi rod, oče – Um, svet idej, večno bivajoče, drugi rod, potomec – narava, telo vesolja, večno postajajoče); prav tako jo imenuje »sprejemalka« in »dojilja vsega postajanja« (z geometrično ureditvijo amorfne chore je namreč Demiurg ločil 5 elementov in z njimi potem po vzorcu večnih idej zgradil telo sveta; v chori potomec [=vesolje] nastaja, se poraja). Chora je nevidna, brezoblična oblika, ki sprejema vse. Chora potemtakem ni čutna (ne moremo je zaznati s čuti), čutne oblike so nekaj kar šele nastaja v in iz chore; že misel na choro je absurdna misel, saj lahko mislimo le to, kar ima obliko, chora pa, kot rečeno, je brezoblična (paradoksalen opis: »brezoblična oblika«). Platonova chora je sorodna Aristotelovi prvi materiji (prote hyle), a s slednjo ni identična: pri Aristotelu je namreč prote hyle čista možnost (čista forma), Platonova chora pa že ima neke snovne vsebine. [Nekateri novoplatoniki so bili mnenja, da so iz te snovi sestavljeni angeli]
13. Vloga dajmona v Timaju
14. Astronomija in matematika v Platonivem dialogu Epinomis
15. Aristotelova Fizika: pojmovanje gibanja in njegova vloga v naravi

- Gibanje pri Aristotelu je pojmovanje znatno širše kot dandanes (še najbolj bi mu ustrezala oznaka »spreminjanje«); opredeljeno je kot aktualizacija potencialnega (udejanjenje možnega): za vsako »spremembo« mora vedno obstajati neka možnost (potencialnost), ki se lahko udejanji (aktualizira).

- [Mene je ta definicija zmedla, ker sem menil, da je pri Aristotelu takole: kos marmorja (možnost) – kip (udejanjenje) in mi ni bilo jasno, kako je lahko »gibanje« opredeljeno kot aktualizacija možnosti (saj je aktualizacija končni produkt, torej v tem primeru »kip«), zato sem prebral nekaj več o tem (NI OBVEZNO!!!): Ta aktualizacija (tj. gibanje, spreminjanje) pa ni identična ne z možnostjo kot možnostjo ne z aktualizacijo, ki je pridobljena, ko je ta možnost aktualizirana (končno aktualizacijo). Gre za posebno aktualizacijo možnosti, aktualizacijo možnega, kolikor je možno. Primer: nek kos marmorja ima v sebi možnost, da postane kip (aktualizacija te možnosti); sam proces izdelovanja kipa (tj. kiparjenje) pa je aktualizacija možnosti, ki ni identična ne s kosom marmorja ne s kipom. Skratka, možnost, ki se aktualizira pri procesu gibanja, se ne razlikuje od tiste, ki se aktualizira kot končno stanje: kip in izdelovanje kipa (kiparjenje) imata isto možnost (kos marmorja), gre pa za dve različni aktualizaciji. Popolnejša definicija gibanja bi torej bila: aktualizacija potencialnega (udejanjenje možnega), kolikor je potencialno (možno). Ta dodatna omejitev pomaga razbrati, za kakšno realizacijo (aktualizacijo) možnega gre: aktualizacija, ki je prisotna v procesu »spreminjanja«, je le nepopolna aktualizacija. Popolna aktualizacija pa je končna aktualizacija (tj. kip). Do I get an extra 10 for such a lengthy discussion? ]

- Aristoteles loči 4 vrste gibanja (vezano na 4 kategorije [od 10 kategorij iz Metafizike oz. 7 – 8 kategorij iz Fizike - Aristotel je tukaj reduciral število kategorij, prav tako ni jasno, ali je »čas« ločena kategorija, zato 7 ali 8]):
  1   2   3   4   5   6

Share ing jaringan sosial


Astronomi


Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
kontak
a.kabeh-ngerti.com
.. Home