V e r s t V a I. Hinduizem1 Uvod


download 271.12 Kb.
jenengV e r s t V a I. Hinduizem1 Uvod
Kaca9/13
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Astronomi > Dokumen
1   ...   5   6   7   8   9   10   11   12   13

Poroka



Je naraven del življenja in je zaželjena. Mož z družino pridobiva bogastvo in uživa v ljubezni (spolnosti). Poroke so lahko sklenjene med dvema zelo mladima paroma (posebej deklice), ki se še ne poznata in znotraj jati (poklic, status). Deklica zapusti svojo družino, moški postane hišni gospodar. Deklica je dolgo časa pod absolutnim vplivom svoje tašče. Poroka je najpomembnejša samskara in se z njo tudi izkazuje premožnost družin (dota). V Bangladešu se še danes dogaja, da če deklica poroko zavrne, ji polijejo obraz s kislino.


Smrt (pogreb)



Smrt je nečista. Družino za nekaj časa odtrga od utečenega, vsakdanjega življenja. Že v času pričakovanja smrti domači opravljajo posebne rituale. Običaj je tak, da se na dan smrti ne obvešča ljudi kdo je umrl. Maša za pokojnika v templju se ne izvaja. Pokojnik tudi nima svojega groba in imena na njem. Ostaja njegov spomin, ki se izraža v ritualih, da bi prišel v svet prednikov. Običajen način rituala ob smrti je sežig trupla. Pokop se opravlja samo za nižje kaste, za prezgodnje smrti otrok, gobavcev, umrle od pikov kač idr. Samnyasina, ki je že v času svojega življenja sam izvedel ritual za smrt zadostuje, da ga položijo v reko.
Shema poti v nebesa / ponovno rojstvo:



ponovno rojstvo (kot človek ali sledi odrešitev) mokša (odrešitev)




nebesa nebesa

višvedevah (vsi bogovi)



pitr (prednik) = do 3 gen.

ritualna, spiritualna

do 1 leta = preta smrt

(tisti, ki je odšel)

asketi

2 tedna = nemirna duša





normalna smrt junak, sati obred




pekel (duhovi, demoni…)


Yamovo podzemlje




ponovno rojstvo: rastlina, žival, človek


Normalna smrt je smrt ob pravem času (ni prezgodnja). Po smrti je pokojni dva tedna nemirna duša. Ima subtilno telo in tava naokrog. Zadržuje se blizu mesta sežiga in doma. Če rituali niso pravilno izvedeni, je nevarnost da ostane duh. Do enega leta se imenuja preta (tisti, ki je odšel). Eno leto po smrti je za pokojnega kritično obdobje, ker je na poti v onostranstvo. V tem obdobju se kot duh še vedno lahko vrača domov. Potem postane pitr (prednik; praoče ali pramati). To obdobje traja tri generacije (kar je povezano s postopnim ugašanjem spomina nanj). Na tej stopnji se kot duh ne vrača več nazaj (doseže status polboga). Ko pride v nebesa postane poboženstven kot Višvadevah (vsi bogovi; kolektivni prednik). Taka pot pokojnega se zgodi, če mu bog Yama (bog smrti; stari vedski bog) dovoli oditi na pot v nebesa.
Tisti, ki je bil v življenju zelo grešen ali pa je umrl nesrečne smrti, ga Yama pošlje v pekel. Pekel se imenuje tudi Yamovo podzemlje, kjer prebivajo zli duhovi, demoni idr.


Nekdo se lahko tudi odloči, da bo umrl kot junak ali kot vdova v obredu sati (zvesta, dobra, čista). Sati je tradicionalen obred, kjer se žena zažge skupaj s svojim umrlim možem. Junaška smrt in sežig vdove vodi neposredno v nebesa. Obred sati (so-umreti, skupaj-umreti) se pojavi v 6. stol. po Kr. Obred verjetno izhaja iz domneve, da so se žene umrlih mož (padlih v vojnah) dale sežgati, da bi se izognile sramoti, ki bi jo trpele kot vdove. Isti obred najdemo tudi pri Slovanih, Germanih in starih Grkih. Po brahmanističnih tekstih, se mora ženska prostovoljno odločiti za obred sati. Za matere z majhnimi otroki in nosečnice je bil obred prepovedan. Ženska postane samo s poroko polnopravni član hinduistične religije. Če izgubi moža, avtomatično zavzame nižji status. Zato lahko rečemo, da so ženske za sežig le niso odločale povsem brez pritiskov okolice. Leta 1829 je bil obred sati prepovedan, v Nepalu šele leta 1929. Ker se vdove niso mogle ponovno poročiti, so bile odvisne od starejših sinov.

Ritualna ali spiritualna smrt pomeni, da asket v samoti z obredi izvrši vse, kar je potrebno in enostavno umre od čiste ugasnitve, odpovedi hrani ali umiritve. Takšna smrt direktno vodi v odrešitev, ki se imenuje mokša.
Človek lahko v hinduizmu tudi drugič umre. Po času, ki je odmerjen za bivanje v nebesih, lahko pokojni doseže mokšo (zaradi pravilno opravljenih obredov) ali se ponovno rodi kot človek. Po času, ki je odmerjen za bivanje v peklu, se lahko rodi kot rastlina, žival ali človek. Umrli ne živijo nujno večno. Čaka jih še druga smrt. Ritual ob smrti vključuje zaprtje ust (zadrževanje prane). Po smrti pokojnika mu sinovi z rituali skušajo zgraditi subtilno telo. Ni pomembna samo karma umrlega, ampak tudi ritualna sposobnost družine (sorodnikov). Čaščenje prednikov se imenuje šraddha. Nekako po treh generacijah nam spomin na prednika zbledi. Zaradi tega postane kolektivni prednik.
V Rig vedi reinkarnacije še ni. Ideal je dolgo življenje. Postopoma se začne uveljavljati ideja, da človek po smrti odide med prednike. Ko porabi vse dobre zasluge se vrne nazaj. Nekatri, ki imajo zelo veliko dobrih zaslug pa gredo v nebesa ali v odrešitev (začetek ideje inkarnacije). Najbolj zastrašujoče za hindujca je punar-mrtyu (ponovna smrt). Ko umrli po treh generacijah postane kolektivni prednik, se nevarnost da bo ponovno umrl zelo poveča (glede na izgubo spomina, karmo). Mokšo je potrebno razumeti kot absoluten ne-kraj. Ne gre za tostranstvo ali onostranstvo. Gre za kraj, o katerem ne moremo ničesar povedati in iz njega se nihče več nikoli ne vrne. Cilj življenja ni večni mir, ampak večna smrt (mokša).

Puja


Puja = vegetarijanska daritev + daršana (notranje duhovno videnje božanstva) + prasada (milost)
Puja se lahko izvaja doma ali v templju. Doma se izvaja v posebni sobi ali kuhinji, ki je tradicionalno najčistejši prostor. V templju je puja obogatena s petjem manter, igranjem na tradicionalne inštrumente, plesom idr. Z darom, ki ga darujemo božanstvu, pridobimo njegov blagoslov. Del darovane (blagoslovljene) hrane dobijo častilci, del pa duhovniki in služabniki v templju. Postopek čaščenja je tudi v templju individualen tako kot doma.
Postopki čaščenja so:

  • umivanje podobe božanstva (sezamovo olje, mleko, voda…)

  • oblačenje (različna oblačila)

  • okrasitev (dišave, dragulji, cvetje…)

  • nudenje hrane (riž, sladkarije…)

  • vrhunec čaščenja = daršana (notranje duhovno videnje božanstva)



Romanja (tirtha = brod, nasip)


Romanje pripelje človeka v imenitnejše duhovno stanje. Tirtha je mesto, kjer se božanstvo spusti na zemljo. Med vsemi mesti je najbolj sveto Varanasi (Benares, Kaši), ki je po tradicionalnih pričevanjih za Indijce najstarejše mesto na svetu (mesto vseh mest). Varanasi je najugodnejše mesto za sežiganje trupel.

Festivali





  • rojstni dan Krišne (julij-avgust)

  • konec monsuna (september-oktober): Durga, Rama

  • praznik šivaistov - Šivaratri (januar-februar)

  • novo leto - Holi (marec-april): Višnu, Krišna, Radha

  • Kumbha-mela (vsakih 12 let v Allahabadu): praznik asketov

  • praznik boga Ganeša


Šaiva-siddhanta



Gre za tekst iz leta 1851, ki opisuje natančen potek čaščenja boga Šive v templju. Napisan je v tamilskem jeziku (južna Indija). Tekst je nastal v času nevarnosti krščanskega in angleškega vpliva. Za Indijca pomeni sprejeti krščansko vero ponovno se roditi. Zato so se odločili napisati ta tekst, da bi tiste ljudi, ki niso izvajali ritualov, spodbudili da bi postali šivaisti.
Simbol šivaističnih templjev je linga (simbol moške moči), ki je postavljen v yoni (žensko spolovilo) in predstavlja združenost moškega in ženskega principa. Cilj te šole je daršana (vizija Šive). Odrešitev dosežeta tako moški kot ženska, oba imata tudi vse iniciacije. Samo čaščenje je za šivaiste inštrument, ki ga je za ljudi v kali yugi ustvaril bog. Čaščenje je nujno nepopolno, ker živimo v nepopolni dobi. Zato so v čaščenje vključeni vsi naši čuti. Skozi te postopke častilec verjame, da ga bo bog privedel v stanje milosti (umevanje samega boga). Duša postane Šiva vendar ostaja različna. Bog je v dvojnosti moškega in ženskega principa pojmovan kot eno. Šiva je izvorno dvospolnik (moški in ženska hkrati).
Da bi lahko imeli neposredno videnje boga (daršana), se moramo skozi rituale približati središču templja. Prvi pogoj za pristop k ritualu je vzdržnost od mesa, alkohola idr. Drugi pogoj je iniciacija v religijo (dvija). Znati moraš recitirati vedske spise, molitve. Čaščenje se pričen že zjutraj z obrednim umivanjem in pripravo daritev (sadje, cvetje), ki se nosijo v rokah proti templju. V središču templja se nahaja glavni oltar, kjer se ljudje poklonijo božanstvu tako, da se z glavo dotiknejo tal in hkrati izrekajo mantro namah šivaya (poklanjam se ti Šiva). Na poti k oltarju se je potrebno spoštljivo pokloniti tudi drugim bogovom.


VI. NEOHINDUIZEM (1850 – danes)

Do sredine 19. stoletja angleška moč doseže vrhunec preko trgovine in industrije. Indijske tradicije so prišle v to obdobje nepripravljene. Razlog za to je prepričanost Indijcev o svoji večvrednosti. Neohinduizem imenujemo tudi obdobje hinduistične renesanse. V tem času se stare vrednote na novo skušajo umestiti v hinduizem. Do leta 1949 se Indija formira kot demokratična država.
Skupne značilnosti teh gibanj:


  • pudarek na razumu

  • zanikanje kast

  • zanikanje čaščenja podob

  • konstrukcija budizma kot (etične) religije



Ram Mohan Roy (1772-1833)
Oče moderne Indije. Rodil se je v tradicionalni bengalski družini. Oče je bil višnuist, mati šakta (šaktizem). Študiral je arabščino in perzijsko filozofsko literaturo (sufizem). Njegov študij sufizma je v njem utrdil prepričanje, da podob ni potrebno častiti. Študiral je tudi sanskrt, angleščino, hebrejščino in grščino. Želel je prevesti Sveto pismo v bengalščino. Ustanovi društvo Brahmo Samaj. Njegovo filozofsko-teološko prepričanje je:


  • Bog je transcendenten (stvarnik univerzuma, nespremenljiv, v svojem bistvu nespoznaten)

  • s tem se strinjajo vse religije (razlike med religijami so nebistvene narave; sinkretizem)

  • Bog je delno spoznaten skozi razum in z opazovanjem narave (deizem)

  • povzame nekaj stvari iz Upanišad, sufizma in unitarizma (Bog je s svojimi moralnimi zakoni preko razuma spoznaten, iz hinduizma želi pregnati idolatrijo16 in jo prečisti v etičnem smislu)

  • zavzema se za prepoved obreda sati (da je bil leta 1829 prepovedan, je bila tudi njegova zasluga)

  • zavrne karmo, reinkarnacijo in krščansko teologijo (troedini bog)



Brahmo Samaj (ustanovljen 1828)
Društvo je ustanovljeno po vzoru krščanskih reformnih gibanj. Na srečanjih, ki so potekala v Kalkuti, so brali odlomke iz Upanišad in drugih spisov. Srečanja so bila odprta za vse ljudi, ne glede na njihovo pripadnost. Naslednik Ram Mohan Roya je bil oče znanega indijskega pesnika Tagoreja (1824-1883). Mlajše krilo gibanja je izenačilo status šudre in brahmane. Glavni očitek Indijcev Ram Mohan Royu je bil, da ne razume čaščenja podob, ki je še vedno zelo popularno v lokalnih kultih. Gibanje z razsvetljenjskimi idejami pripomore k indijski samostojnosti.


Dayanand Sarasvati (1824-1883)
Ustanovi društvo Arya Samaj (Bombay, 1875). Rojen je bil v šivaistični družini. Pri desetih letih je bil iniciran v kult linge. Kasneje kult zavrne in postne potujoči asket. V nasprotju s sinkretistično tendenco in razumsko-naravno teologijo, se želi vrniti k Vedam (k čistejši podobi vedske religije) in k veri v večnega neosebnega boga. Metafizični nauk mu predstavlja Vedanta. Božanstvo je Brahma, glavni predstavnik pa Šankara, ki zagovarja monizem. Glede etičnih načel je pomembno njegovo učenje o kasti, vzgoji in politični reformi. Zavzema se za poroke po izbiri, ne glede na kaste, nasprotuje obredu sati in zagovarja vzgojo dečkov in deklic. Društvo je bolj kot toleranco zagovarjalo hinduistično, tradicionalno, vedsko tradicijo. S tem postane hinduizem močna sila nasproti krščanstvu in islamu.

Ramakrišna17 (1836-1886)
Je hinduistični mistik, ki je zagovarjal enakost religij. Bil je častilec boginje Kali. Poročili so ga s petletno deklico. Že kot mlad fant je imel vizije in bil pogostokrat v ekstazi. Ko je bila žena stara sedemnajst let se mu je pridružila v čaščenju, njo pa je častil kot boginjo. Izkusil je vizije ljubezni do Krišne in do Kristusa. Prakticiral je islamske, krščanske in hinduistične oblike molitve. Vse te izkušnje so ga privedle do sklepa, da so religije v osnovi enake in predstavljajo samo različne poti k Enemu. Vsaka posebej ne more izraziti vse resnice.
Njegov predani učenec je bil Swami Vivekananda18 (1863-1902). Izhajal je iz plemiške (kšatriya) družine in bil zelo izobražen. Pridruži se društvu Brahmo Samaj, nekaj let preživi v čisti samoti (kontemplaciji). Znan je postal leta 1893 na svetovnem kongresu religij v Chicagu s svojim govorom o toleranci in enotnosti religij. Pravi, da je raznolikost med religijami samo pozitiven znak religioznih iskanj človeka. Bil je proti misijonom v Indiji. Trdil je, da je Zahod materialističen, Vzhod pa spiritualističen. Hinduizem prvi razume kot svetovno religijo, vendar je hinduizem zanj samo Vedanta (neovedanta). V smislu socialnega nauka se prizadeva za večje pravice žensk, otrok, svobodne poroke in je proti kastam.

Gandhi (1869-1948, umorjen)
Rojen v Gujaratu v trgovski, višnuistični družini. V Londonu je študiral pravo, srečal tudi Tolstoja. Prakticiral je pot bhakti in jainistične prvine (imel jainističnega guruja; ahimsa). Kot pravnik je enaindvajset let deloval v Južni Afriki, kjer je doživljal apartheid19. Zasnuje politično filozofijo nenasilja. Po povratku v Indijo se je leta 1915 pridružil takrat prebujenemu nacionalističnemu gibanju. V življenju je bil zelo konzervativen (zavrača industralizacijo). Z nenasiljem je izvajal satyagraho (satya = resnica, graha = držati se). Bog je resnica, zato nenasilje izvira iz njega. Še posebej se zavzame za nedotakljive in jih imenuje harijan (božji otroci). Danes se imenujejo dalit (prikrajšeni, zapostavljeni). Delitve na kaste ne ukine. Zavzema se za mirno rešitev prepirov v Kašmirju20. Posledica je bil atentat hinduističnega skrajneža. Nanj vplivajo jainistična zapoved nenasilja, krščanska zapoved ljubezni, Bhagavad-gita in yoga (askeza).

Aurobindo Ghose - Šri Aurobindo (1872-1950)

Zasnuje sistem integralne joge.
Krišnamurti (1895-1986)

Povezan je bil s teozofskim društvom, ki je bil leta 1875 ustanovljen v New Yorku. Ustanovila ga je Madam Blavatsky. Po njeni smrti, je njena naslednica Krišnamurtija določila za novega mesijo. Temu pozivi se je odrekel in kasneje učil Advaita Vedanto.
Swami Prabhupada

Ustanovitelj Mednarodne skupnosti za zavest Krišne.
Mahariši

Utemeljitelj transcedentalne meditacije. Gre za monističen sistem izgrajevanja človeka ali aktiviranje vseh njegovih pozitivnih energij.

Osho


Satya Sai Baba

Pandita Ramabai (1858-1922)

II. BUDIZEM21

Uvod



»Iskreno se zatekam k trem draguljem. Vsa čuteča bitja bom osvobodil bolečine in jih privedel k blaženosti. Da bi to storil, bom zbral nesebično usmerjenost za doseganje razsvetljenja. Zato se bom učil bodhisattvenih učenj. Naj bodo moje želje izpolnjene in hitro naj dosežejo razsvetljenje.« Molitev govori o treh draguljih, ki predstavljajo tri stebre budizma (Buddha, nauk in občestvo). Molitev je posvečena Adi Buddhi (prvobitni Buddha, vrhovno bitje, poosebljanje praznine).

Metodološka opomba



Ameriški filozof W. James (1842-1910) je eden izmed začetnikov ameriškega pragmatizma22. Izkusil je težavnost vprašanja človeške religioznosti. Najprej se je ukvarjal z medicino in naravoslovnimi znanostmi. Po intimnih krizah ga je začela zanimati širša psihologija (človeški pojavi). Kasneje pride tudi do ključnih problemov filozofije in religije. Iz teoretičnega razglabljanja se obrne k izkustvu. V eseju The Will to Believe poudarja pomembnost pluralizma, ko dopuščamo različnim pogledom na svet, da bivajo drug ob drugem. To izpelje s sklepom, da monizem predstavlja zaprto vednost. Njegova izkušnja zanika ta model. Pravi, da na vsako našo vednost pride neka izkušnja. Izkušnja potem naredi iz te vednosti neko novo vednost in tako naprej. Pravi, da se ta princip uporablja tudi pri proučevanju religij.


Leta 1902 izda knjigo The Varieties of Religious Eksperience, v kateri govori o različnih pristopih k proučevanju religij in mistike. Svoj princip imenuje toleranca (lahko primerjamo z budizmom). Pravi, da z odprtostjo spoznavamo v življenje različne hipoteze o religijah.
Budizem je zelo heterogen23. Poznamo:


  • hinayana (zgodnji budizem)

  • mahayana (srednji budizem)

  • vajrayana (tantrični budizem)

  • množica kanonov (kanon = Buddhova beseda)

  • mnoštvo oblik Budhhe (človek, učitelj, inkarnacija Adi Buddhe)



Buddha Gautama: Šakyamuni Buddha = modrec rodbine Šakya; Siddhartha Gautama = princ (560-480 pr.Kr.)
Buddhacarita (legenda o Buddhi, 2. stol. po Kr., napisal filozof Ašvaghoša). Buddha je bil rojen kot sin kralja iz kaste vojščakov (kšatriya), na meji med Indijo in Nepalom. Je ustanovitelj budizma. Za budizem je značilen uvid, da je na svetu prisotno trpljenje. Trpljenje je vse tisto, kar človeku onemogoča, da bi se odrešil. Živel je v velikem razkošju, imel veliko denarja in žensk. Zgodba govori, da je na enem izmed sprehodov iz svojega kraljestva na poti uzrl starega, bolnega in mrtvega človeka. Ker še nikoli ni videl takih prizorov, je bil zelo začuden. Njegov voznik mu odgovori, da je to naravno stanje ki se zgodi vsakemu človeku. Buddha ta uvid razume kot apel k nadaljni spreobrnitvi. Čuti se zavezanega, da spremeni svoje življenje. Pri 29 letih, proti volji svojega očeta, odide v gozd. Iz obilja zapade v popolno askezo. Ker so ga razne strogosti telesno izčpale, izbere srednjo pot. Usede se pod drevo in se odloči, da bo meditiral toliko časa, dokler ne bo spoznal kaj je trpljenje in kako ga preseči. Pri 35 letih doseže razsvetljenje in vstopi v nirvano. V takem stanju je živel še do 80 leta in med tem časom pridigal in zbiral učence. Dejansko je v nirvano vstopil ob smrti, ko je zapustil materialno telo.
Budizem se vzpostavi z osebo Buddhe, ki začne propagirati svoj nauk. Nauk se razlikuje od hinduistične religioznosti. Dosledno prekine z brahmanističnimi žrtvovanji in razlikami med kastami. Buddhovo življenje je potrebno razumeti kot apel k osebni spreobrnitvi slehernega človeka.

Kritična metoda razlage budizma



Legende o Buddhi se po njegovi smrti 400-500 let prenašajo samo ustno. Zapišejo jih šele v 1. stol. po Kr. V času ustnega prenašanja se že izoblikujejo različne budistične šole. Budistični sveti spisi se imenujejo Sutre. Podatke o Buddhovem življenju najdemo v različnih spisih različnih filozofskih in religijskih šol.
Eden izmed njih je Pali-kanon (kanon napisan v jeziku pali), šole Theravade (JV Azija: Šri Lanka, Burma, Laos). Zapisovati so ga začeli v 1. stol.pr.Kr. V njem najdemo več biografskih elementov, ki jih omenjena šola že na svoj način predeluje.

Drugi kriterij določitve Buddhovega življenja je zgodovina. Budistični kralj Ašoka je bil dejaven v letih 268-239 pr.Kr. Bil je prvi vladar, ki je sprejel budizem in ga začel v Indiji širše propagirati. Svoje edikte je izdajal v vseh indijskih jezikih, tudi v grščini, aramejščini in hebrejščini. V kronikah z njegovega dvora najdemo zapise o Buddhi, ki naj bi živel nekje v 4. stol.pr.Kr.
Tretji kriterij so biografski spisi Jataka, ki nastajajo v stoletjih po Kr., kjer je Buddha opisan kot tisti, ki je preživel že veliko prejšnjih življenj. Ni opisan samo kot princ, ampak kot tisti, ki je že v prejšnjih življenjih delal dobra dela. Zgodbe so pisane deloma za preproste ljudi (mitološke, pravljične prvine), deloma pa želijo pokazati, da si je Buddha v vseh prejšnjih življenjih pridobival zasluge, da se je lahko rodil kot Buddha. Nek kitajski pisec leta 1600 pravi, da si zgodb zapisanih v Jataki ne moremo razlagati dobesedno.
Buddhacarita je prva celovita legenda o Buddhovem življenju (od rojstva do smrti).

Rojstvo



Rodil se je na meji med severno Indijo in Nepalom (Kapila, Lumbini) v družini kšatriy. Njegovi materi je ime Maya. Buddha naj bi se iz nebes v katerih je prebival spustil na Zemljo, da bi se rodil. Spusti se tudi v pekel, da bi pomagal trpečim. Na skrivnosten način vstopi v telo kraljice Maye. Njegovemu očetu je ime Šuddhodana. Njegovo rojstvo je deviško (brez spočetja). Mati se je že pred njegovim rojstvom zaobljubila čistosti, mož pa je njeno zaobljubo spoštoval. V nekem spisu je celo omenjeno, da je imel Buddha v maternici posteljico okrašeno z dragulji ki simbolizira čistost. Ko se je rodil, je tudi mati postala čisto bitje (boddhisattva). Spisi poročajo, da je rodila brez bolečin in je sedem dni po rojstvu umrla. Zato je Buddho vzgajala njena sestra. V tem so si enotna vsa izročila. Videc Asita prerokuje, da bo rojeno bitje vsem ljudem pomagalo priti iz oceana bede. Vsem izgubljenim bo pomagal odpreti vrata v odrešenje. Ob rojstvu dobi Buddha ritualno ime Siddharata (tisti, ki je dosegel vse cilje; siddha = uresničeni, doseženi , artha = cilji, nameni).

Mladost



Mladost določa Buddhovo bivanje na dvoru. Pozna vse abecede, obrede, ima služabnike in služabnice. Njegovi ženi je ime Gopa. Neka zgodba pripoveduje, kako je Buddha v mladosti s svojimi starši obiskal tempelj. Ko je stopil v tempelj so vsi kipi v njem oživeli in se mu poklonili. Zgodbe o Buddhovih izletih se oblikujejo dokaj pozno v zgodovini budizma. Obstajajo tudi druge zgodbe ki govorijo, da je že v zgodnjem otroštvu meditiral. V tekstih Pali-kanona ni omenjeno, da bi se kar naenkrat odločil zapustiti očeta. Do take odločitve je verjetno prihajal postopoma. Spisi pogosto razglabljajo o minavenju in smrti. Sprememba je za budizem zelo pomemba.

Razsvetljenje in prva učenja



Kraj razsvetljenja se imenuje Bodhgaya. Na tem mestu ga skuša Mara (»hudič«) in mu ponuja bogastvo, žene, zle demone idr. Buddha se skušnjavam ne pusti premamiti. V noči ko je premagal Maro, je uvidel vso resnico sveta. Ko je rekel: »To je konec trpljenja«, je prišel v razsvetljenje. Po tem dogodku odide v Benares (Varanasi, mesto ob Gangesu), kjer je imel v bližini tega mesta prvo pridigo24. Pridiga govori o srednji poti: »Učenci, kdor je zapustil posvetno življenje in išče resnico naj se izogne dvema skrajnostima. Prva skrajnost so čutni užitki, ki so nizkotni, vulgarni, grobi in nekoristni. Druga skrajnost pa je askeza in pretirano mučenje samega sebe, ki je boleče, nizkotno in prav tako ne prinese nobene koristi«.
Buddha se je izognil dvema skrajnostima in izbral srednjo pot, ki vodi k znanju in razumevanju, prinaša notranji mir in modrost ter pripelje do popolnega razsvetljanja. Kasneje začne zbirati učence. Bil je tudi politično bister, ni bil naiven. Pridigal je v lokalnem jeziku, ki se imenuje magadhi.

Smrt



Ob Buddhovi smrti je bil ob njem samo še najzvestejši učenec Ananda (blaženost), ki ga je Buddha določil za svojega naslednika. Ob smrti se zgodijo čudežni dogodki (potres, strele). V naslednji kalpi pride buddha Maitreya, ki trenutno čaka v tušita nebesih.
Hermann Hesse25:

  • ustvari svoj lik Buddhe (evropski način dojemanja budizma)

  • spregleda vlogo milosti


Nietsche:

  • Kristus je samo tip človeka, ki ljudi pripelje do odrešenja (njegovo vstajenje je izmišljeno)

  • budizem razume na svoj način


Schopenhauer:

  • se najbolj približa budizmu

  • Boddisattve istoveti s krščanskimi svetniki

  • glede Kristusa je zagovarjal doketizem in absolutno zagovarja celibat



Sutre26 (zbirka Buddhovih naukov v prozi in verzih)
Zapisovati jih začnejo v 1. stol. po Kr. Pozneje se imenujejo tantre (od 7. stol. naprej). Oba spisa pa vsebujeta Buddhove besede. Budizem ne pozna dokončne redakcije spisov v eno samo knjigo (tako kot krščansko SP). Interpretacija suter je v vsaki šoli drugačana. Ločimo:
Hinayanske Sutre (zgodnji budizem)

Zapisane v 1 stol. pr.Kr. na Šri Lanki v jeziku Pali. Najbolj znana zbirka suter zgodnjega budizma je Pali-kanon. Danes najdemo predstavnike zgodnjega budizma predvsem v Burmi in okolici.
Pali-kanon ima tri pitake (košare):
1. Suta Pitaka (zbirke Buddhovih govorov)

2. Vinaya Pitaka (zbirka pravil za redovnike)

3. Abhidhama Pitaka (zbirka metafizičnih razprav)
V budizmu poznamo koncile:


  • prvi (481 pr.Kr.): Po Buddhovi smrti so njegovi najbližji učenci recitirali njegove nauke. Gre za prvo ustno redakcijo Buddhovega nauka. Znotraj budizma se že začnejo pojavljati različne interpretacije.



  • drugi (380 pr.Kr.): Razcep budizma na:

    • Mahasanghika (liberalna šola)

    • Theravada (konservativna šola, prisotna še danes)




  • tretji (v času kralja Ašoke): Širjenje budizma proti Južni Indiji (Therevada)



Mahayanske Sutre (srednji budizem)

Nastajale so od 1.-6. stol po Kr. v severni Indiji. Zapisane so v sanskrtu. Kasneje se širijo v Tibet, Mongolijo, Kitajsko in Japonsko. Mahayanski spisi želijo povedati, da so bile prejšnje sutre nezadostne. Zato so bili potrebne mahayanske sutre, da bi predstavile Buddhov nauk kakršen je. Nekatere stvari želijo dodati in popraviti, kar velja tudi za Buddhovo besedo. Za mahayanski budizem so njihovi spisi edini resnični. Pravijo, da so nauki hinayane nižja resnica. Buddha je nauk hinayane izgovoril z namero, da bi nevedne ljudi, ki ne razumejo višjega nauka, poučil z nižjim naukom in jim tako pokazal, da so v zmoti.

Vatrayanske Tantre (pozni budizem)

Nastajale so od 7. stol. po Kr. naprej v severni Indiji in Tibetu. Prepričanje budistov je, da so tantre bolj ezoterične narave. Za tantre človek potrebuje inicijacijo guruja. Po tradicionalnem prepričanju je tantre Buddha razodel ko je doživel razsvetljenje. Ker vsebujejo tako popoln nauk, so jih šele po tisoč let skritosti ponovno odkrili. Tantrični spisi pravtako trdijo, da je v njih zapisana višja resnica kot v prejšnjih spisih. Znotraj tantričnega budizma poznamo štiri šole, spisi se delijo na štiri družine. Najvišja se imenuje najvišja tantra.
Vsaka od teh stopenj budizma ima svojo temeljno etično sporočilo.

HINAYANA (zgodnji budizem)


Nauk



Osnova hinayanskega nauka so tri zatočišča:
1. Buddha (zgodovina)

2. dharma (nauk)

3. sanga (skupnost)
Nasprotje so trije strupi:
1. želje

2. sovraštvo

3. nevednost
Cilj je premagovanje treh strupov.
Buddhov nauk o štirih plemenitih resnicah:
1. resnica o neprijetnosti bivanja
Na tem svetu se človek sooča z različnimi bolečimi in neprijetnimi izkušnjami, ki se imenujejo dukha (trpljenje). Na površju se kažejo kot rojstvo, staranje, fizične bolečine, bolezen, obup, žalost in smrt. Resnica o neprijetnosti bivanja govori o samsari (ponavljajoče se rojevanje) v kateri deluje karma (zakon vzroka in posledice). Obstajajo dobra, slaba in nevtralna dejanja. Če odstranimo vzroke, posledic ni.
Pojmovanje osebe v budizmu (sestavljena iz petih dejavnikov):




1. snovnost, predmeti zaznave (človeško telo, vse materialno) materialno




2. občutki (toplota, mraz, prijetno, neprijetno, veselje, žalost…)

3. zaznave (»človek«, »konj«, »drevo«…)

4. mentalna stanja (človekova volja, jeza) mentalno

5. zavedanje (misli, ideje…)




V budizmu namesto o celotni osebi, govorimo o skupku elementov, ki jo sestavljajo. Oseba je videna kot skupek elementov, ki so v stalnem spreminjanju. Človek je vedno nagnjen k temu, da deluje po naslednjem vzorcu: jaz (subjekt) zaznavam ta predmet (objekt). Dokler je ujeti v ta vzorec, da subjekt o nečem podaja sodbe, toliko časa se ne bo rešil ujetosti v karmo. Poleg vseh prijetnih dejanj, je vzorec tudi vzrok vseh slabih dejanj. Želje, sovraštvo in nevednosti vedno nastanejo zaradi pogledov, ki jih ima subjekt (oseba) na objekt (svet).
2. resnica o izvoru neprijetnosti
Vzrok vseh neprijetnosti so:
1. želje (tanha = žeja):


  • za čutnimi užitki

  • po življenju (samopotrjevanje) vzrok trpljenja

  • po nebivanju (samomor)


2. pogledi, nazori (človeka omejujejo in vodijo v konflikt z drugimi)
Osnovni uvid budizma je, da ni nič na svetu ni neodvisno; vse je medsebojno pogojeno. Vse je medsebojno odvisno. Posledica je, da ni »jaza« in »objekta«. Če ni vzroka, ni posledice. Cilj je nirvana. Srednja pot želi izključiti dva ekstrema:

SREDNJA POT




obstoj …………………………………… neobstoj

bit ……………………………………….. nebit

večna duša ……………………………… duše ni

oseba je …………………………………. osebe ni


3. resnica o prenehanju neprijetnosti bivanja
Ključnega pomena je nirvana (ugasnitev). Dokler časa je gorivo (vzroki želja, sovraštva, nevednosti), toliko časa je ogenj (posledice). Ko goriva zmanjka, tudi ogenj ugasne. Niravana je radikalno spremenjeno stanje zavesti, je dosežena modrost in osvoboditev jaza. Pomeni harmonijo s svetom. »Ozdravljenje se manifestira kot modrost v kateri se svet zrcali takšen kot je. Gledanje postane smo gledanje. Poslušanje postane samo poslušanje. Vohanje samo vohanje. Okušanje samo okušanje. Tipanje samo tipanje. Misli samo misli. Ko človek z vsemi temi spremenljivimi pojavi ne vidi več svojega ega, ko se na nič več ne naveže in nima nič za svoje, izginejo vse neprijetnosti bivanja«.
4. resnica o poti, ki vodi k prenehanju neprijetnosti bivanja
Osemčlena pot predstavlja skupek:
1. modrosti (pravilno razumevanje nauka, mišljenje…)

2. vrlin (pravilen govor, dejanja, način življenja…)

3. zbranosti (meditacija, pozorno gledanje, poslušanje…)
Povzetek:

V prvem obdobju budizma je poudarek na štirih resnicah. Svet sestavljajo pojavi, ki jih zaznavamo in vrednotimo. Vrednotenje nam zakriva resnično spoznanje, ki je nestalnost pojavov. Gonilo dogajanja v budizmu je sprememba. Človek se ponavadi na svoje misli in prijetnosti naveže. Kadar se navežemo na prijetne stvari, si ustvarimo podobo sveta, ki je neresnična. Primer tega je Buddhovo življenje do 29 leta. Zato prvotni budizem podaja osemčleno pot, ki človeka pripelje do stanja arhat (tisti, ki je na poti, da bo postal Buddha). Buddha je za zgodnji budizem onkraj smrti, vendar ne more odgovarjati na molitve človeka. Buddha ni pojmovan kot odrešenik. Ključne besede so: karma, dharma, dukha, srednja pot (vodi k prebujenju). Zgodnji budizem kot vzrok trpljenja pojmuje nevednost in ne toliko greh. Budizem želi premagati subjektivizem, s tem pa je hkrati premagan objektivizem.

Etika zgodnjega budizma



»Veroizpoved« budistične etike najdemo v eni izmed suter Pali-kanona:

»Bitje (Buddha), ki ni podvrženo zablodi se je pojavilo v svetu za dobrobit in srečo mnogih, iz sočutja za svet, za dobro, za blaginjo, za srečo bogov in boginj«.
Brahmavihara (božanska stanja, ki vodijo v odrešitev):
1. ljubezen (ljubiti nekoga, biti brez sovraštva, želeti drugim dobro)

2. sočutje (videti trpljenje, bolečino drugega, želja da drugi nebi trpeli) arhat

3. veselje (ne zvidati drugim njihovega življenja, biti vesel če so drugi srečni)

4. enakodušnost (primerno razmerje do ljudi)
Te štiri stopnje je razvil budistični filozof Buddhaghoša. Gre za štiri stanja, ki jih mora imeti arhat, ki je na poti k budovstvu. Etika se ukvarja z odnosi do drugih ljudi.
1. Osnova ljubezni je misel 'želim biti srečen'. Metoda pravi, da naj bo tudi moj prijatelj srečen. Enako velja za nevtralno osebnost. Na koncu moramo želeti ljubezen celo sovražniku.
2. Osnovna predpostavka je 'vidim, da drugi trpi'. Pred mano stoji nek nesrečnik. Najlažje sočustvujemo z družino, otroci, sorodniki, težje z nevtralno osebo in najtežje s sovražnikom. Cilj metode je širjenje sočutja v svet.
3. Pred mano je zadovoljen človek. Njegovega zadovoljstva mu ne smem zavidati. Enako velja za prijatelje, nevtralne osebe in sovražnike.
4. Enakodušnost je posledica prejšnjih treh metod. Jaz = prijetelj = navtralna oseba = sovražnik. Nismo ravnodušni, ampak do vseh ljudi čutimo enako.
Sočutje v budizmu se razteza na vsa živa bitja27. Vsa čuteča bitja so objekt sočutja. Kdor trpi, s tem sem lahko sočuten, ne glede na njegovo obliko. Sočutje je treba imeti tudi z vsemi nerojenimi bitji. Arhat je oseba, ki spozna vse 4 plemenite resnice in modrost, ki vodi k premagovanju trpljenja (srednja pot, odvisnosti vseh stvari in nestalnost pojavov). Tisti, ki to modrost z meditacijo in vrlinami združi, tisti doseže popolnost zgodnjega budizma. Beseda za sočutje v budizmu se imenuje anukampa (sotresenje, slo. soudeleženost, sočutje, sotrpljenje). Budizem sočutje največkrat ilustrira z ljubeznijo matere do otroka.
Hinayana (malo vozilo) budizem so poimenovali privrženci mahayana (veliko vozilo) budizma, ker so bili prepričani, da je arhat predvsem usmerjen v doseganje lastnega cilja, odrešitve sebe. Mahayana budizem si prizadeva odrešiti čim več živih bitij.

MAHAYANA (srednji budizem)

Tisto, kar je za hinayana budizem 'srednja pot' je za mahayana budizem 'praznina'. Mahayana budizem gradi svoj nauk na mahayanskih sutrah. Značilnost mahayanskega budizma je, da v prvih stoletjih po Kr. počasi raste iz prejšnjega budizma. Pri tem pretresa stare nauke in dodaja nove elemente. V mahayanskih sutrah je razodet globji uvid v resnico stvarnosti (višja resnica). Razlika v nauku obeh šol je v tem, da so hinayani vse stvari v zadnjem smislu sestavljeni iz dharm (elementov, atomov). Mahayana gre stopnjo naprej in pravi, da so dharme prazne lastne narave = praznina. Dharme so brez sebstva. Pri hinayani substance obstajajo, pri mahayani pa je poslednja resničnost praznina.
Budistična delitev univerzuma (trije svetovi):
1. svet želje (svet v katerem živimo ljudje + pekel + višji svet = samsara, karma)
2. svet oblike (naseljeno z višjo vrsto bogov)
3. svet brez oblike (svet čiste zavesti, v njem bivajo bogovi v najvišji zbranosti)

V svetu želje biva 6 vrst bitij:


  • bogovi višji svet

  • polbogovi

  • ljudje samsara, karma

  • živali

  • lačni duhovi pekel

  • bitja pekla


Vseh 6 vrst bitij umre in se ponovno rodi. Budisti jih imenujejo čuteča bitja. Pojmujejo jih kot osebe. V svetu želje so ljudje priviligirana bitja, ker so slišali Buddhove besede (imajo možnost odrešitve). Živali, lačni duhovi in bitja pekla doživljajo veliko trpljenje, ker si ne znajo neposredno pomagati iz trpljenja.
Bodhisattva (bodhi = razsvetljeni, sattva = čuteče bitje, oseba)

Bodhisattva je budistično sveto bitje (oseba). Presega ideal hinayanskega arahta. Po prepričanju mahayane naj bi arahati bolj skrbeli za svojo pot, čeprav v tej poti ne manjka etike. Bodhisattva želi razširiti sočutje in ljubezen v absoluten smisel. Najpomembnejša naloga je pomagati drugim in odložiti svojo odrešitev. Po mahayanskem prepričanju lahko bodhisattva postane vsak človek. Njegova zaobljuba je, da se bo v dobro vseh čutečih bitij do njihove rešitve odrekel vstopu v nirvano.
10 stopenj na poti bodhisattve:
1. radodarnost, velikodušnost (čisti 'dar', ki ne zahteva povračila, dar sočutja in ljubezni)

2. moralnost (prepoved ubijanja in slabega delovanja)

3. potrpežljivost (v vseh okoliščinah, tudi za ceno lastnega življenja, prenehanje sovraštva)

4.-6. modrost, praznina, resnica (uvid v nestalnost pojavov)

7.-9. višje poti, ki vodijo v niravano

10. tušita nebesa
Naloga bodhisattve je imperitiv k popolni moralnosti, s ciljem pomagati drugim čutečim bitjem. V zgodovini razvoja budizma postane neke vrste odrešenik, rešitelj. Ljudje se začnejo na njih opirati. Začnejo se zavedati, da obstajajo bitja, ki jim želijo pomagati. Najpomembnejši bodhisattva je Avalokitešvara (avalokite = ki gleda dol, išvara = Gospod) in pomeni veliko sočutje. Prebiva na 9. stopnji. Na 10. stopnji trenutno biva prihodnji Budhha Maitreya. Avalokitešvara se odreka nirvani, do konca trpljenja na Zemlji. Ima tisoč rok, več oči in glav. Ko se je spustil v pekel, da bi pomagal ljudem, se mu je glava zaradi trpljenja ki ga je videl razletela na več glav. Več glav in več oči simbolizirajo, da vidi več kot drugi ljudje. Več rok sibolizirajo geste (mudre), ki jih kaže ljudem da bi jih pomiril. Avalokitešvara je izvorno moški, od 5.-7. stol. po Kr. pa je vse večkrat upodobljen kot ženska, ker je izkazovanja sočutja lažje prikazati pri ženskah. Bodhisattva Manjušri je tisti, ki predstavlja modrost.
Tathagatagarbha (tekst in šola, 5.stol. po Kr.)

tatha gata = 'tisi, ki je tako prišel', ime Buddh; garbha = seme, klica, notranjost, zarodek, embrio

Ta smer mahayane pravi, da je v vsakemu čutečemu bitju prisotna Buddhova narava (budovstvo), vendar je prikrita z jezo, sovraštvom, idr. Simbol Buddhove narave je lotosov cvet. Bodhisattve (Avalokitešvra, Manjušri…) so poklicani, da v čutečih bitjih poskušajo odkriti njihov 'skriti zaklad'.


Metoda bodhicitta (bodhi = razsvetljenje, citta = zavest; duh razsvetljenja; filozof Atiša v 9. stol.)
Govori o tem, kako v ljudeh prebuditi sočutje (meditacija 'o materah'):
0. enakodušnost (do ljubljenih, nevtralnih oseb in sovražnikov; pogoj za meditacijo)

1. mati (obstaja možnost, da bi bil lahko vsakdo naša mati, če upoštevamo reinkarnacijo)

2. prijaznost mater

3. poplačati prijaznost (1-4) ljubezen

4. radost: 'naj bodo srečne!'

5. bolezen (želja po ozdravitvi) (5-6) sočutje

6. nesreča

7. bodhicitta duh razsvetljenja


Budologija



Zgodnji budizem (hinayana) ni poznal razvite budologije. Prepričani so bili, da je bil Buddha nekdo, ki mu je uspelo priti do razsvetljenja. Ljudi je učil kaj so štiri resnice in katera je prava pot. Ob smrti pa se umakne v nirvano. O čem več niso razmišljali.
Mahayanska budologija v stoletnem razvoju veliko stvari doda. Najprej so to buddhe in bodhisattve, ki jih je neskončno. Iz takega pojmovanja razvijejo različne predstave o tem, kaj se zgodi z Buddho, ko doživi razsvetljenje. Razvijejo teorijo tri-kaya (nauk 3 teles). Gre za 3 aspekte Buddhovih teles:
1. Nirmana-kaya (telo spremembe; zemlja)

Telesa sprememb so telesa zemeljskih buddh. Buddha Gautama se je utelesil na tem svetu, da bi ljudem pokazal pot v budovstvo. Telo spremembe je telo njegovega utelešenja. Gre za telo iz mesa in krvi in je podvrženo staranju. Ob smrti gre Buddha nazaj v nebesa.
2. Sambhoga-kaya (telo 'uživanja'; raj, nebesa)

Telo uživanja je telo brezmejnih oblik, ki jih Buddha prevzame, da bi bodhisattvam pokazal pot odrešenja. S svojimi oblikami teles bodhisattve uči. Njegovo telo prebiva v mističnem univerzumu (gledanje v duhu), ki je izven samsare. Cilj je priti v Buddhova nebesa.
3. Dharma-kaya (telo dharme; nauk, resnica, narava)

Telo dharme predstavlja naravo Buddhe, ki je enaka stvarnosti, stvarnost je enaka praznini (dharmata, tathata = takšnost). Telo Buddhe je bistvo sveta, ni različen od sveta. Njegova narava je narava vseh buddh. Ali je to absolut, bog? Večkrat je to budovstvo personificirano (npr. Adi Buddha = prabuddha vseh Buddh). Gre za višek poosebljanja Buddhe (10. stol.) V telesu dharme ni več razlike med Buddho, stvarnostjo in praznino. Le to telo je edino resnično.

1   ...   5   6   7   8   9   10   11   12   13

Astronomi


Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
kontak
a.kabeh-ngerti.com
.. Home