V e r s t V a I. Hinduizem1 Uvod


download 271.12 Kb.
jenengV e r s t V a I. Hinduizem1 Uvod
Kaca4/13
KoleksiDokumen
a.kabeh-ngerti.com > Astronomi > Dokumen
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   13

Pojem časa



V nasprotju z linearnim časom (začetek in konec) kot ga pozna npr. krščanstvo, je vedsko pojmovanje časa ciklično (krožno).
 stvarjenje




‚ krta yuga treta yuga dvapara yuga kali yuga

(zlata, bela doba) (srebrna, rdeča doba) (bronasta, zelena doba) (železna, črna doba) 1 dan

Brahme

1.728.000 let 1.296.000 let 864.000 let 432.000 let (12.000.000 božjih let)

4/4 3/4 2/4 1/4
dharma (popoln red) adharma (nered)

prehod v
krat 1000 ponovitev
ƒ sledi 1 noč Brahme (12.000.000 božjih let): popolno mirovanje, uničenje »sveta« krat 1000 ponovitev






kalpa (eon11)
… sledi ponovno stvarjenje Brahme, ki živi 120 božjih let

Edino bog Višnu je večen. Po njegovem naročilu deluje Brahma.
1. doba (krta yuga)

  • enotnost vseh bitij

  • en Bog, ena Veda in en Ritual

  • kastne vloge ljudje izvajajo brez prisile


2. doba (treta yuga):

  • pravičnost (dharma) začne počasi ugašati

  • pričetek žrtvovanj (zaradi nepopolnega rituala)


3. doba (dvapara yuga):

  • Vede proučuje vedno manj ljudi

  • Vede se razdelijo na štiri


4. doba (kali yuga):

  • pričetek s smrtjo Krišne (3102 pr.Kr.)



Pojav cikličnosti časa in različno trajanje posameznih dob si lahko razlagamo z dejstvom, da se v Indiji junija začne monsunsko deževje. Novembra poteka prva žetev. To obdobje predstavlja stanje blagostanja in praznikov. V marcu poteka še druga žetev. April in maj sta slabša meseca z veliko vročine in brez dežja. V času prve žetve gre za daljše obdobje blagostanja, sledi krajše obdobje blagostanja (druga žetev) in dve še krajši obdobji, kjer blagostanja ni.

Človekov cilj je odrešitev iz kroženja časa, ki se imenuje samsara. Gre za hkrati ciklično in linearno gibanje časa. Interpreti vedskih spisov trdijo, da je apokalipsa (v krščanskem smislu) v Indiji že bila in še bo. Indijcu je največja grožnja večno ostati v krogu časa. Vprašanju kako premagati ujetost v čas je posvečena vsa hinduistična, budistična in jainistična religioznost ter filozofija.

III. ASKETSKI REFORMIZEM (500 pr.Kr. – 200 po Kr.)


Razvoj teističnih tradicij



Gre za razvoj od vedskega čaščenja bogov k čaščenju drugih bogov, ki preidejo v ospredje (Višnu, Brahma, Šiva). Na splošno se teistične tradicije v Indiji začnejo z dvema največjema literarnima dokumentama: Mahabharato in Ramayano. Zgradba in vsebina obeh dokumentov je različna, zato ju ne moremo opredeliti z evropsko besedo ep. Mahabharata je bila govorjena (100.000 verzov), Ramayana pa peta (20.000 verzov). Ramayana spada v zvrst literature, ki se imenuje »prva pesem«. Tradicionalno je avtor Mahabharate Vyasa (tudi pisec Ved). Po Mahabharati in Ramayani nastanejo Purane. V Puranah so poleg vseh religijskih, filozofskih in mitoloških zgodb predstavljeni tudi bogovi. Značilno je, da je en bog vedno bolj v ospredju (višnuistične, šivaistične, šaktistične purane). Nastajale so več kot 1000 let (4.-3. stol.pr.Kr. do 10. stol. po Kr.).

Mahabharata se dogaja približno v 9.-8. stol.pr.Kr. Govori o vojni med dvema plemenoma. Zgodovinsko se je zgodba odvijala na področju današnjega Punjaba in ob Gangesu. V tistem času je vladalo več kraljev, ki so prirejali žrtvovanja. Civilizacija je bila na stopnji železne dobe. Mahabharato je Vyasa zapisal šele kasneje, pred tem pa so jo ljudem recitirali sute (pripovedovalci, germ. bardi). Dogodke so začeli povezovati z religijskimi (vedskimi), filozofskimi in mitološkimi (pravljice) vsebinami. Sute so Mahabharato citirali, Ramayano pa peli na raznih festivalih. Končno vlogo redakcije so opravili brahmani (brahmanistična tradicija). Najbolj pomembno je dejstvo, da v Mahabharati postane prevladujoči in najvišji bog Višnu, ki v Vedah po številu himen ni bil pomemben bog. Zato je Mahabharata višnuistični tekst. V njej nastopajo še bog Indra (v Vedah tradicionalni bog Indijcev), Brahma (v Upanišadah kot neosebni absolut, filozofski princip), Krišna (v Vedah ni omenjen) in Šiva. Krišna nastopa v vlogi človeka (princa kot zgodovinske osebnosti) in v vlogi avatarja (utelešenje Višnuja).



Del Mahabharate je Bhagavad-gita12 (Gospodova pesem), ki je striktno filozofska pesnitev. Nastane približno od 2. stol.pr.Kr do 2.stol. po Kr. Podlaga filozofskega nauka Bhagavad-gite je šola Samkhya-yoge (6.-5. stol.pr.Kr.). Šola je ortodoksna, kar pomeni, da se naslanja na vedsko izročilo (nasprotje je budizem, ki v celoti zavrača vedsko tradicijo). Beseda samkhya označuje metafizični sistem, beseda yoga pa sistem kultuvacije telesa in duha. Oba sistema se pojavita v enakem obdobju, ki se zato imenuje asketski reformizem. V 5. stol.pr.Kr. pride do pojava vegaterijanstva in določenih tehnik yoge, ki jih prevzameta tudi budizem in jainizem. Drugi velik vpliv na Bhagavad-gito je višnuistična religioznost (Višnu kot Krišna). Značilnost te religioznosti je bhakti, odnos ljubeče predanosti Bogu. Bhakti-yoga je pot, ki vodi v odrešitev preko predanosti enemu Bogu (Krišna).

Bhagavad-gita


Nasprotujoči si vojski sta postrojeni na bojišču, ko veliki bojevnik Arjuna uzre v njunih vrstah bližnje sorodnike ter svoje učitelje in prijatelje, pripravljene, da se spopadejo in žrtvujejo življenja. Preplavljen z žalostjo in usmiljenjem izgubi vso moč, se zmede in se ni več pripravljen bojevati. Ker je Ardžuna kšatriya (vojščak), mu njegova dharma (doložnost) nalaga, da se bojuje. Ardžuna sprejme svojega kočijaža Krišno za duhovnega učitelja, ki se mu kasneje razodene kot Bog. Krišna ga pouči o karmičnem delovanju in posledicah, ki so lahko dobre ali slabe. Dokler bo navezan na dejanja (dobra ali slaba), bo zapadel vplivom bodočih karmičnih posledic. Ko pa bo dosegel najvišje spoznanje (bhakti-yogo), ne bo več pomembno ali gre v boj ali ne. Kdor preseže stanje nevednosti ne vidi nobenega ki ubija in nobenega ki bo ubit. Bhagavad-gita ni spis, ki bi se ukvarjal s tezami o pravični vojni, ampak govori o filozofskem spoznanju, ki presega vse dileme. Prav tako govori o vseh etičnih temah tistega časa: sočutju, ljubezni… V enajstem poglavju se Krišna Arjuni razodene kot Bog (str. 74). Dvanajsto poglavje govori o bhakti-yogi.
V Mahabharati je že razviden prehod iz žrtvovanja v asketsko življenje, ki prepoveduje žrtvovanje živali (vegetarijanstvo). Nekateri odlomki govorijo o celibatu. V Vedah pomeni karma ritualno dejanje. V starejših spisih Mahabharate gre človek, ki je storil veliko dobrih del, po smrti v svargo (nebesa) in tisti, ki je storil veliko slabih del v pekel. Ko se zaloge dobrih ali slabih dejanj izčrpajo pride človek spet nazaj na Zemljo. Novejša koncepcija karme v Mahabharati govori o tem, da si je treba prizadevati za mokšo (odrešenje). Vzrok za rojstvo človeka je karma, ki jo lahko razumemo kot prastaro krivdo (v krščanstvu izvirni greh) in človeka označuje kot nepopolno bitje.


1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   13

Astronomi


Nalika Nyalin materi nyedhiyani link © 2000-2017
kontak
a.kabeh-ngerti.com
.. Home